Kako se je v slabih petintridesetih letih svet obrnil na glavo: Računalniki
Marjan Kodelja 2. oktobra 2017 ob 05:29

Leta 1981 je IBM naredil osebni računalnik, praočeta vseh današnjih računalnikov. Pri nas smo zanj vedeli, kot tudi za Applove računalnike, a smo se zavedali tudi dejstva, da so za naš žep predragi. Kot večina sveta smo se tudi mi prvih korakov učili na hišnih računalnikih, ki so se pozneje izkazali za slepo vejo evolucije računalništva.

Nostalgično je pomisliti na tiste čase, ko smo imeli pred seboj računalnik Spectrum ali Commodore, čisto običajen televizor, kasetofon za shranjevanje podatkov in morda še prvi tiskalnik, ki je »žgal« črke na papir. Ni bilo traku kot v pisalnem stroju, ki bi ga redno menjali, še manj črnilnikov ali tonerjev. Tiskalna glava je pikico za pikico »risala« na papir, tako da je tega žgala z visoko temperaturo. Priporočali so, da zanj uporabljamo posebno temu namenjen papir, kmalu pa smo ugotovili, da je primeren tudi običajni papir, le odrezati smo ga morali na pravi format. V večjem številu smo po osebnih računalnikih posegli nekaj let pred osamosvojitvijo. Kako? Slovenski podjetniki so takoj za severno mejo po tekočem traku odpirali računalniška podjetja, v katerih smo kupovali računalnike in jih »tihotapili« domov. Ker je bil jugoslovanski trg za osebne računalnike še dokaj zaprt, saj je država ščitila nekaj družbenih podjetji, ki so podjetjem drago prodajala osebne računalnike, so bile »uvozne« carine zasoljene. A za vsako bolezen raste rož’ca, je rekel Kosobrin.

In kaj smo delali? S prodajalcem smo se dogovorili za konfiguracijo, ta pa nam je predal nesestavljen računalnik. Ohišje in monitor smo na meji prijavili, plačali minimalne dajatve, vse drugo pa skrili v drug avtomobil. Doma smo vse skupaj sestavili in dobili smo računalnik. Če tega nismo znali, smo lahko vse komponente odnesli v podjetje, katerega lastnik je bil isti kot tistega v Avstriji, in tam so nam zadevo sestavili. Velikokrat kar brezplačno oziroma je bilo to vračunano v ceno, ki smo jo plačali v tujini. Po osamosvojitvi so se podjetja preselila v Slovenijo, trg pa se je počasi začel normalizirati. Pozneje smo računalnike kupovali v računalniških podjetjih, ki so tedaj, ker pri nas dolgo ni bilo specializiranih tehničnih trgovin in računalnikov tudi niso prodajali med kruhom in pralnimi praški v običajnih trgovinah, cvetela.

Kdor je seveda imel denar in željo, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja še ni bilo zavedanja, da računalnik sodi v vsak dom, je imel doma tipično konfiguracijo, ki se je glasila: veliko grdo ohišje, v katerem je bil procesor, ki je bil zmogljivostno daleč od današnjih, 5,25-palčni gibki disk (3,5-palčni so prišli pozneje), trdi disk kapacitete prvih USB-ključkov, monokromatski CRT-zaslon ter (ukraden) operacijski sistem DOS. Windows je nekaj, kar je prišlo šele v začetku devetdesetih. Če je bil denar, je poleg računalnika sedel še matrični tiskalnik. V tistih časih je bila dobra poslovna priložnost prodaja disket. Zasebna podjetja so hodila s kombiji v Nemčijo, tam kupovala kakovostne Basfove diskete, potem pa jih za nekajkrat večjo ceno prodajala slovenskih »papirnicam«, ki so jih nato prodajale ljudem. Diskete smo potrebovali, saj nihče programov pri nas ni kupoval. Preprosto smo si jih menjavali oziroma kopirali. Cvetela je prodaja komponent, saj je bil običaj, da smo svoj računalnik, dokler se je dalo, sami nadgrajevali, če pa smo že kupovali sestavljene, smo se odločali za domače blagovne znamke. Čeprav niso bili ti računalniki ravno najcenejši, so bili vseeno cenejši od globalnih blagovnih znamk, ki so začele postopoma prodirati tudi na slovenski trg.

Bili so tudi prenosni računalniki. Vendar so bili do leta 2000 namizni računalniki neprimerno zmogljivejši, bilo jih je preprosto nadgraditi in tudi neprimerno cenejši so bili. Ko se je zmogljivost prenosnih računalnikov izenačila z zmogljivostjo namiznih, je bilo le še vprašanje časa, kdaj jih bodo prenosniki po prodaji prehiteli. Prednost mobilnosti, možnosti prenašanja računalnika, pa čeprav to ni nujno potrebno, prevlada nad možnostjo enostavnega nadgrajevanja, kar tako ali tako počne le še malo ljudi. Dodaten vzpon uporabnosti prenosnikov je pomenil pojav brezžičnih omrežij in mobilnega interneta, tako da je danes prenosnik prvi na seznamu želja skoraj vseh mladih. Njim je bistveno, da so ves čas povezani v internet.

Zaradi prenosnikov namizni računalniki verjetno ne bodo »izumrli«, je pa konec ere, ko smo imeli doma le en računalnik, pa še to namiznega. Klasične tipe računalnikov ogrožajo pametni telefoni in malo manj tablični računalniki. Pa poglejmo, zakaj. Vprašajmo se, za kaj večina uporabnikov uporablja računalnik. Največkrat za pošto, brskanje po spletu, občasno igranje, urejanje besedil, urejanje in obdelavo fotografij in videa in za »udejstvovanje« v družabnih omrežjih. Večino tega lahko bolj ali manj udobno počnemo tudi prek telefona oziroma tablice, hkrati pa imata ti napravi tudi svoje prednosti v tem, da sta prenosni, torej mobilni, in sta takoj na voljo za delo. Dolgo je veljalo, da le na namiznem računalniku ali na igralni konzoli lahko igramo zahtevne igre. Z razvojem prenosnih računalnikov je igranje zmogljivih iger mogoče tudi na njih, vendar so namenski igričarski prenosniki zaradi zmogljivih elementov dokaj dragi. Založniki iger hkrati opozarjajo, da prodaja kompleksnih iger močno izgublja sapo. Razlog leži v poceni ali celo brezplačnih igrah za telefone in tablice. Zakaj bi plačevali nekaj deset evrov za igro, ki jo v najboljšem primeru igramo mesec dni, če lahko za ta denar dobimo veliko iger za mobilne naprave. Namizni in prenosni računalniki bodo ostali, vendar se težišče mobilnosti prenaša na nove oblike »računalnikov«.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm

Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.

Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja