Kako se je v slabih petintridesetih letih svet obrnil na glavo: Komunikacija
Marjan Kodelja 18. septembra 2017 ob 05:47

Pred tridesetimi leti smo pošiljali pisma prijateljem v oddaljene kraje, bližnje pa smo klicali po telefonu. V tujino smo klicali manj, saj so bili mednarodni klici hudičevo dragi. Prepričevali so nas, da so zaradi tega domači klici cenejši. Tudi telefoni, ki so bili bolj ali manj fiksni, so bili »neumne« analogne naprave, na katerih dolgo niti tega nismo mogli videti, kdo nas kliče. Le zazvonili so.

A časi so se spremenili. Kdaj ste zadnjič napisali pismo? Razglednico? To sploh še znamo? Pisanje pisem je bilo nekoč prevladujoč način komunikacije, pošiljanje razglednic pa nekaj, kar so ljudje pričakovali, ko ste odšli na letni dopust. Nič se nismo razburjali, če je razglednica prispela dolgo po tistem, ko smo se že vrnili z dopusta. Kaj pa telefoni? Mobilnih telefonov še ni bilo, bile pa so telefonske govorilnice. Mlajšim se niti sanja ne, kaj je to. Umazane kabine, poleti prevroče in zatohle, pozimi premrzle, na javnih mestih, trgih večjih mest ali poštnih poslovalnicah, pred njimi pa vrsta ljudi, ki je čakala, da opravi svoj klic. Pred tridesetimi leti smo morali v govorilnice celo metati kovance, šele veliko pozneje je takrat edini operater uvedel telefonske kartice.

Telefon doma pa je bil druga zgodba. Nacionalni operater ni imel konkurence, zato je omrežje gradil, kot ga pač je, in veliko ljudi doma ni imelo telefona, ker »ni bilo prostih kapacitet«. Teh ni bilo, dokler nisi prek prijateljev navezal stika s pravim človekom, mu stisnil v roko »jurja mark«, in potem je bilo čez noč vse mogoče. V vaških naseljih pa »jurja« ni bilo dovolj. Tam je bilo treba poleg tega še brigadirsko (brezplačno) pljuniti v roke in skopati jarke, jame in ostale zadeve, potrebne za to, da so prišli gospodje iz takratnega PTT-ja (pošta, telegraf, telefon) in vse skupaj priključili. Spominjamo pa se še ene cvetke. Zaradi omejenih kapacitet smo imeli nekateri v blokovskih naseljih »dvojčka«. To je v praksi pomenilo, da si sicer imel svojo lastno telefonsko številko, »linijo« pa si si delil s sosedom. Ko je on telefoniral, ti nisi mogel in obratno. Zaradi dobrososedskih odnosov zato nismo predolgo »viseli« na telefonu, čeprav je bilo to takrat relativno poceni. Kljub vsemu pa smo se uspeli vedno dogovoriti za zmenek ali zabavo s prijatelji. Brez mobilnega telefona in Facebooka.

Elektronska pošta je v tistih časih, torej pred petintridesetimi leti, že obstajala, vendar nas večina zanjo ni vedela. Poznali so jo v izobraževalnih ustanovah, predvsem univerzah, nekaterih podjetjih, ki so imela dovolj denarja za svoj lastni »veliki« računalnik, in verjetno še (redko) kje. Običajni ljudje pa smo jo spoznali in dokaj hitro tudi sprejeli šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je tudi internet počasi začel prodirati v naš prostor. Pred tem so mala zasebna podjetja, ki so nastala takoj, ko jih je sistem dovolil, na veliko kupovala telefakse – aparate, ki so pošiljali in sprejemali dokumente prek telefonske linije. Poleg tega so si novopečeni podjetniki s prvo večjo količino zasluženega denarja poleg dobrega avtomobila privoščili tudi prve analogne mobilne telefone (NMT), ki so bili tako veliki, da so bili primerni kvečjemu za vgradnjo v avtomobil. Kot bi dejali nekoč naši bratje, »nek se vidi raskoš«. Imeti telefon v avtomobilu je bilo dobro, še bolje pa bi bilo, če ne bi bili omejeni zgolj na avtomobil. Človeška iznajdljivost nima meja. Hitro so povezali telefon v avtomobilu z brezvrvičnim telefonom (priljubljen model je bil Panasonicov) in poslovnež je lahko v bifeju srkal kavico in bil hkrati dosegljiv. Če le njegov avtomobil ni bil predaleč parkiran.

Večina ljudi se je z mobilno telefonijo seznanila šele leta 1996, ko je Mobitel (tudi ta je zdaj le še del Telekoma Slovenije) komercialno zagnal svoje omrežje GSM. Klici v njem so bili na začetku nesramno dragi, kar se je spremenilo šele po liberalizaciji trga in prihodu alternativnih mobilnih operaterjev. GSM je vseboval eno komunikacijsko možnost, od katere na začetku nihče ni veliko pričakoval, danes pa je postala najbolj uporabljena oblika mobilne komunikacije, predvsem med mladimi. Kratka sporočila oziroma SMS-i.

S stališča današnjega sveta, pa čeprav gre le za kratkih dvajset let, je omenjeno pravzaprav zelo smešno. Svet je danes veliko bolj povezan, zaradi tega pa je postal tudi manjši. Na voljo imamo veliko komunikacijskih orodij in kanalov, izbiramo in spreminjamo jih lahko po mili volji, veliko pa jih tudi nič ne stane, če odštejemo nujni strošek povezave v internet. To nam omogoča, da smo v stalnem stiku s prijatelji in družino, ne glede na to, kje je kdo. Lahko tudi na čisto drugem koncu sveta. To nam daje občutek večje pristnosti komunikacije.

Pri tem se seveda postavlja bistveno vprašanje: ali je življenje zaradi vseh teh možnosti kakovostnejše? Da in tudi ne. Pisma so zahtevala premislek o vsebini pisanja in hkrati napor, da so bila pravočasno odposlana. Kupljena ali doma narejena voščilnica za rojstni dan je pomenila, da se je pošiljatelj res potrudil. Zdaj pa imamo recimo SMS-voščila, ki so lahko zelo neosebna in poslana le zato, ker je Facebook javil, kdo vse od prijateljev ima rojstni dan. Meja med pristnostjo in robotskim pošiljanjem sporočil, inflacijo nepristnih sporočil, je zato zelo tanka. Mladi tudi vse manj uporabljajo e-pošto. Sistemi neposrednega sporočanja so jim bližji, saj lahko prek njih sočasno komunicirajo z več prijatelji.

Pošta je, kot vemo, tip linearne komunikacije, kjer gre za komunikacijo eden na enega ali eden na več. Nikoli pa za skupinsko komuniciranje po enem samem kanalu, kar sistemi IM dopuščajo. Zato ti nudijo bolj naraven način komunikacije. Kratka sporočila pa so enostavnejša od pošte, da ne govorimo o boljši razpoložljivosti, saj imamo vsi, torej tudi mladi, telefone ves čas pri sebi. Integracija takojšnjega sporočanja, sporočilnega sistema, neodvisnega od nosilca, ter sporočil SMS v okolje družabnih mrež, kjer se uporabniki lahko pogovarjajo v realnem času, pa mlade še dodatno odvrača od elektronske pošte.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja