Kako se je v slabih petintridesetih letih nakupovanje obrnilo na glavo?
Marjan Kodelja 30. oktobra 2017 ob 05:28

Kupovanje tehničnih izdelkov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Jugoslaviji mučno. Kupil si lahko le tisto, kar so imeli na policah tehnični oddelki veleblagovnic, pa še tega je bilo malo. Izdelki jugoslovanskih tovarn so kakovostno zaostajali za izdelki zahodnih proizvajalcev, ki pa so bili, če so jih sploh imeli, neprimerno dražji. O kakšnem hišnem računalniku ni bilo nekaj časa ne duha ne sluha, dokler Iskra ni začela sestavljati Spectrumov. To pa so začeli, ko je bil ta računalnik že na koncu svoje dobe, zanj pa so hoteli zasoljeno ceno. Nekaj poskusov je bilo tudi pri Gorenju, ki je na trg prišel s svojim izdelkom, torej ne licenčnim, ki pa svojega mesta ni našel v domačih okoljih, Commodorjeve PC10 pa je licenčno nekaj časa sestavljala tudi mariborska Elektrokovina, a se tudi ta ni mogla pohvaliti z omembe vrednim uspehom.

Edino upanje je bilo zato tihotapljenje prek severne in zahodne meje. V drugi polovici desetletja je bilo nekoliko lažje, saj je država potrebovala devize, in eden od načinov, da jih je pridobila, je bil tudi ta, da je omogočila nakupovanje v brezcarinskih prodajalnah tudi nam, domačim smrtnikom. To je bilo sicer nelogično, a za nas zelo dobrodošlo in vsi smo bili hvaležni takratnemu jugoslovanskemu premierju Markoviću, ki je to omogočil, hkrati pa fiksiral devizni tečaj.

Vsaj pri tem, da smo bili prisiljeni kupovati v trgovinah, smo bili izenačeni z vsemi prebivalci planeta. Jugoslavija je imela kar spodobno razvito industrijo elektronskih naprav, ki jih je izdelovala tudi za izvoz. Koliko so dejansko prodali na tujih trgih, je druga zgodba, zanimivo pa je, kako so nas »nategovali« prodajalci. »Veste, tale izdelek je narejen za izvoz, vendar so ga tam zavrnili, zato ga imamo. Je malce dražji, a veliko boljši od podobnega izdelka, ki je namenjen domačemu trgu.« Ljudje so temu celo verjeli. Po osamosvojitvi Slovenije so začele nastajati tehnične trgovine, ki so prodajale vse, z izjemo računalnikov. Te smo kupovali v računalniških podjetjih, šele pozneje so jih začele prodajati tudi tehnične trgovine in še pozneje so se pojavili med kruhom in solato v velikih nakupovalnih središčih.

Ko je internet povezal svet, je zrušil tudi monopol trgovin. Zelo kmalu je bilo mogoče marsikaj kupiti v spletnih trgovinah, pravo malo revolucijo pa je leta 1995 sprožil eBay z vpeljavo spletnih dražb. Kupec je dražil izdelek do cene, ki jo je bil pripravljen plačati. Čeprav so spletne dražbe v zatonu, pa imajo zasluge za to, da vse več ljudi kupuje na spletu. Ne izključno zaradi nižjih cen, ki so posledica manjših stroškov spletnih trgovin in tudi dejstva, da je njihova baza kupcev ves svet, temveč zato, ker na spletu dobimo marsikaj, česar v slovenskih trgovinah zaradi majhnega trga ni in verjetno tudi nikoli ne bo. Dejansko lahko danes na spletu kupiš vse, kar je legalno. Drugo vprašanje pa je, kako varno je spletno nakupovanje oziroma ali zaradi strahu še vedno raje kupujemo v klasičnih trgovinah, ki smo jih vajeni. Mladi te dileme nimajo. Brez pomislekov kupujejo na spletu in počakajo, da jim nakupljeno prodajalec dostavi na dom.

Spletni nakupi pa ne pomenijo, da bodo klasične trgovine izumrle. Nekaj takega so sicer napovedovali že pred desetletjem, ko se je začel vzpon spletnih trgovin, a se napovedi niso uresničile. Ravno nasprotno, kar kažeta priljubljenost Applovih trgovin in prodaja tehničnega blaga v živilskih trgovinah, po možnostih po posebnih, akcijskih cenah. Izobraženi trgovci naj bi kupcem zagotavljali znanje in nasvete, kar manjka spletnim trgovinam. Nekaterim pa je obisk nakupovalnih središč tudi način sproščanja in druženja, še posebno ob deževnih koncih tedna.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja