Kako deluje in kako uporaben je radarski tempomat?
Matjaž Ropret 22. julija 2016 ob 09:00

Eden od korakov proti samovozečim avtom (vem, poimenovanje ni optimalno) je pripomoček, ki mu pogovorno rečemo radarski tempomat. Skupaj s preprečevanjem nehotene menjave voznega pasu in samodejnim menjalnikom je tak avto že zdaj skoraj avtonomen med avtocestno vožnjo. Njegovo prilagajanje hitrosti z radarji je ena najbolj uporabnih, lahko pa tudi najbolj nadležnih novih tehnologij v avtih.

Tempomat verjetno večina pozna, vsaj v konceptu, če ga že nima v avtu ali pa ga ne uporablja. Tudi taki vozniki in voznice so, ki jim ni do tega, da bi potovali s konstantno hitrostjo, ne da bi imeli nogo na pedalu za plin. Poznam pa jih veliko, ki so se že navadili na nastavljanje hitrosti s tipkami in se takemu načinu vožnje ne bi več odpovedali. Radarska varianta tempomata, uradno se ji po navadi reče prilagodljivi ali aktivni regulator hitrosti, doda še eno dimenzijo. Avto poskuša držati željeno hitrost, ampak zna zavirati in pospeševati glede na promet in glede na nastavljeno minimalno razdaljo. Zadeva večinoma ne deluje napačno, ima pa še nekaj težav, tako kot vse elektronske naprave, ki jim manjka nekaj človeške sposobnosti predvidevanja. Kar je z vidika varnosti mogoče kdaj tudi pozitivno, večino časa pa je vseeno pomanjkljivost in voznika rahlo frustrira.

Seveda vsi taki sistemi ne delujejo enako dobro in vsi ne izkazujejo vseh potencialnih slabosti. V zadnjem času sem bolj ali manj intenzivno imel priložnost voziti avte petih različnih znamk (bmw, ford, renault, seat in toyota) s to tehnologijo. Nekatere lastnosti so jim skupne, v detajlih pa se razlikujejo. Vsi znajo prilagajati hitrost glede na dogajanje na cesti, razlika pa je v tem, kako lepo in zvezno to počnejo. Če bi za katerega trdil, da je bistveno prijaznejši ali bolj grob od ostalih bi mu delal krivico, je pa Renaultov malce nepredvidljiv v obnašanju in Toyotin nekoliko počasnejši v reagiranju. Vsi opravljajo svoje poslanstvo – prilagajanje hitrosti brez voznikovega vmešavanja. To pa je na malo bolj polni avtocesti še kako dobrodošlo, ker je takrat običajen prilagojevalnik skoraj neuporaben. Se je pa z nekaterimi mogoče peljati malo hitreje in bolj dinamično, z drugimi pa gre v bolj umirjenih taktih.

RadarskiTempomat1
Na sredini so vidne nastavitve prilagodljivega regulatorja hitrosti. Tako izgledajo v novem renaultu talismanu.

Predvsem se vsi zanašajo na to, kar vidi radar, ki gleda naravnost naprej. Ko ta zazna »oviro«, začne zavirati, in pospešuje šele, ko vozila spredaj ni več v njegovem neposrednem vidnem polju. V osnovi vse skupaj večinoma deluje zanesljivo in varno in vsaj po avtocesti se je mogoče voziti precej lagodno, nestresno. Če seveda voznik ni pretiran občutljiv na nervozneže za njim. Ker tempomat vedno pušča večjo razdaljo, kot bi jo vešč človeški šofer, zato se občasno komu dozdeva, da tisti pred njim »mečka«. Razdaljo je mogoče nastavljati, po navadi imajo avti od tri do pet stopenj, ampak najmanjša razdalja je od avta do avta različna. Po mojih izkušnjah je še najbližje sprednjemu avtu vozil ford (s-max), Renaultov (v meganu in talismanu) in Volkswagnov sistem (v seatu ateci) puščata nekaj več prostora, bmw (seriji 3 in 4) in toyota pa še malo več.

Avto gleda preveč naravnost naprej

S tem, da tempomat prednostno gleda ravno linijo naprej, je nekaj težav. Najprej prepozno zmanjševanje hitrosti. To je še posebej kočljivo, če nekdo ravno pred nami »skoči« z voznega na prehitevalni pas (ali kaj podobnega). Saj se ne zgodi, da avto ne bi dovolj zmanjšal hitrosti in bi se zaletel, problem je v tem, da vnaprej ne vidi, kaj bo tisti spredal storil. Voznik to lahko z veliko verjetnostno predvideva, razen če kdo res zapelje tik predenj, in ustrezno ukrepa. Takoj spusti plin ali celo malo zavira. Tempomat to naredi šele, ko se sprednji avto postavi pred radarski snop in zato je zmanjševanje na varno hitrost lahko precej bolj hipno in sunkovito. Najbolj očitno se mi je to od časa do časa dogajalo pri renaultu, čeprav včasih ta vozi zelo lepo. Pa tudi pri fordu, ki pušča najmanj razdalje. Problem je lahko tudi v daljših ovinkih. Takrat se je občasno zgodilo, da je avto zaznal počasnejši avto na drugem pasu in zaviral, čeprav sem bil sredi prehitevanja.

RadarskiTempomat3
Tipka levo spodaj spreminja minimalno razdaljo, ki jo drži radarski sistem.
RadarskiTempomat4
Fordov tempomat tudi na zaslončku prikazuje, ali je spredaj kakšno vozilo ali je cesta prazna.

Podobno je tudi v obratni situaciji. Ko se nekdo umakne nazaj na desno, lahko že takrat, ko začenja zavijati, začnemo pospeševati. Prilagojevalnik tega ne bo naredil, dokler spredaj ne bo imel popolnoma proste vidne linije. Kar pomeni pozneje. Nič ne pomaga, če avti spredaj vklapljajo smernike, tega avto ne prepozna.

Nastavljanje je večinoma precej enostavno, ima pa vsaka znamka svoj način. Nekatere zagovarjajo obvolanske ročice (Volkswagen, Toyota), druge tipke na volanu (Ford), Renault za vklapljanje vztraja pri namenski fizični tipki, ki je vedno drugje. Redki radarski tempomati si zapomnijo željeno razdajo, tako da jo mora voznik nastaviti vsakič znova. Po navadi pa je nekje v izbirnikih mogoče izključiti prilagodljivo različico in uporabljati klasično.

Ampak za to v večini situacij ne vidim potrebe. Razen za višje hitrosti, ker vse več proizvajalcev (BMW, Renault, …) pri radarski vožnji najvišjo možno hitrost omejuje na 140 km/h. Če je iz zgornjih odstavkov mogoče razbrati, da so z radarskimi tempomati same težave, sem najbrž dal napačen vtis. Samo opisal sem, kar se lahko dogaja in kje so omejitve. Če bodo proizvajalci tehnologije ugotovili, kako bi ta lahko upoštevala še druge znake, ki jih dajejo vozila spredaj, in bi tempomati znali vsaj malo predvidevati, jih bom lahko še bolj pohvalil. Ampak že zdaj pogrešam avtomobilovo samodejno prilagajanje hitrosti, kadar se vozim s takim, ki te opcije nima. Na žalost bo tako še nekaj časa, ker aktivni regulator hitrosti večinoma ostaja doplačljiva oprema.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja