iPhone 8 (Plus): Ves napredek zadnjega desetletja v znanem paketu
Matjaž Ropret 27. oktobra 2017 ob 09:57

Nov iPhone. Ampak ne tisti, ki ga pričakujemo, okrog katerega Apple ustvarja pomp in ki je v ZDA danes šel v preprodajo. To je osmica, čisto lahko bi se imenovala 7s. Na prvi pogled še ena neznatna nadgradnja. Malo hitrejši procesor, malo boljši fotoaparat, induktivno polnjenje. Je res spet največji doprinos novega modela pocenitev starega? Sploh ne nujno, ker me je iPhone 8 presenetil. Ampak …

Med testiranjem sem večkrat postavil skupaj osmico in šestico, ki so jo predstavili pred tremi leti. S sprednje strani na pogled ni (skoraj) nobene razlike. Oblika in velikost sta enaki, debelina tudi zelo podobna. Kar me malo razdvaja. Sem absolutno med tistimi, ki se jim zdi oblika iPhonov 5, 5s in SE najboljša, kar jih je Apple sproduciral v desetih letih te megauspešnice. Ampak se tudi zelo dobro zavedam, da je ta oglatost lahko všečna samo pri majhnem telefonu, s povečevanjem je veliko bolje staviti za zaobljenost. Vsi iPhoni od šestice naprej, ki je prinesla dovolj velik zaslon za sodobno pojmovanje pametnega telefona, pa so tako prijetni za uporabo, da jim še zdaj ne morem kaj dosti očitati. Razen klasičnega zmrdovanja nad preslabo izkoriščenostjo sprednje strani, kjer precej prostora zasedajo robovi in tipka, namesto da bi se zaslon raztezal do skrajnih meja mogočega. Ampak temu idealu je namenjena desetica, z osmico je Apple stavil na kontinuiteto. Na združljivost s skoraj vsemi dodatki, domačnost in seveda tudi kar najnižje stroške proizvodnje. Z obliko in velikostjo ni prav nič narobe. Manjši iPhone je eden najmanjših vrhunskih telefonov in to je prav osvežujoče. Spodnja »tipka« s prepoznavo prstnih odtisov je priročna, nobeno preprijemanje ni potrebno, robov med uporabo ne vidiš, prsti lepo drsijo od roba čez zaslon, nikjer nobene stopnice, zaslon se lepo nadaljuje v stranski obod. In ker je zadnja stran zdaj steklena, je občutek prijetnejši, toplejši.

V preizkušanje sem se podal z namrgodenostjo nad še četrtim enakim iPhonom zapored, končal pa sem ga nepričakovano prevzet. A samo nad manjšim, čeprav ima zgolj enojni fotoaparat. Z večjim Plusom je drugače. Že od začetka me s svojo predimenzioniranostjo ne navdušuje, enaka oblika, ki pri malem funkcionira, ga naredi širokega kot lopato. Seveda ima svoje prednosti, pa ga vseeno ne bi imel. Kogar velikost ne moti, z njim dobi izjemen žepni računalnik in fotoaparat, a cena je že nevarno blizu na pogled popolnoma drugačnemu, znotraj pa skoraj enakemu X, zato je vredno malo počakati in razmisliti. Običajni iPhone 8 pa … za gike je res mikaven, racionalnost pa narekuje odločanje med njim in sedmico. Pa seveda, tradicionalno pri iPhonu, o barvi. Na testu sem imel »srebnega« malega in »zlatega« večjega. Črnega še nisem videl v živo. V navednicah sem barve označil zato, ker tako izgledajo samo na stranskem obodu. Zadnja stran je pri enem umazano bela, pri drugem pa nekakšna svetlo rožnata. Sprednja stran je v obeh primerih bela. Srebrna, četudi je bližje beli, mi je všeč. Je nekaj posebnega in presenetljivo se na njej ne poznajo prstni odtisi, kot se menda na črni. Druga možnost bo verjetno bližje ženski populaciji.

Glavno vprašanje je, kot vedno, ali so izboljšave dovolj opazne, da upravičijo investicijo v nov, dražji model. Vse skupaj se začne pri 800 evrih oz. malo čez (odvisno kje kupiš, če kupiš v prosti prodaji), za približno 50 manj se že dobi sedmico s 128 GB shrambe. Res je pri osmici že v osnovi vgrajenih 64 GB, kar bi utegnilo večini zadoščati, medtem ko je bilo z 32 GB pri predhodniku že malo na tesno z vsemi videi 4K, glasbo, aplikacijami in drugo vsebino. Skok na 256 GB pa je po novem tudi kar konkreten, težko ga je upravičiti. Apple vedno poskrbi za nekaj razmišljanja in za svoje dobičke. Ampak, še enkrat, zakaj osem, ne sedem ali celo šest es?

Vedno je novinec hitrejši, zmogljivejši, s še kakšnim silno brihtnim trikom v siliciju, kot je zmožnost poslušanja za ukaz »hej, Siri!« brez vklapljanja glavnega procesorja. Toda že prejšnjim ni manjkalo moči in še zdaj denimo šestica večino opravil zmore brez kakšnih težav. Kje se poznajo dodatni herci in megaflopi procesorja A11 Bionic? Seveda v igrah, ampak te se mi zdijo malo postranskega pomena. Zagotovo pa po mojih opažanjih tudi v fotoaparatu in videokameri. Več o tem bom povedal kasneje, ampak zmogljivejše obdelovanje signala s tipal(a) je nedvomno eden glavnih razlogov za napredek na tem področju, pred morebitnimi izboljšavami samih tipal in optike. S tem je povezana še obogatena resničnost (Augmented Reality, AR), ki bi se brez ustreznega hardvera zatikala in bi izgledala ubogo. Seveda pa sistem iOS »leti« in še nekaj – energijska učinkovitost je izvrstna. Ne da bi iPhone kar naenkrat zdržal dva dni uporabe med polnjenjema, čeprav bi se mogoče Plus izkazal celo s takim dosežkom. Z bistveno manjšo kapaciteto kot pri vseh vrhunskih androidnikih je končni rezultat podoben. Ob koncu dneva pri malem ostane med 20 in 30 odstotkov baterije, pri Plusu pa blizu polovice. In ko sem že pri bateriji. Po novem se jo da polniti brezžično po standardu qi. Nič novega, razlika v primerjavi z drugimi telefoni, ki to podpirajo, je ravno v baterijski kapaciteti. Ker je toliko nižja, se 15 minut ali pol ure na induktivnem podstavku dejansko pozna, pa tudi celoten postopek traja nekje uro in pol ali dve, ne tja do štiri ure. Res je Apple z brezžičnim polnjenjem pozen, je pa podprl isti standard kot ostali, in ta možnost je uporabna.

Ko sem zapisal, da mi je iPhone enakemu, že nekoliko zastarelemu izgledu navkljub všeč, sem imel v mislih tudi zaslon. Ta je tu še vedno LCD, ampak mogoče najboljši svoje vrste v telefonih. Ločljivost je ostala enaka, 750 x 1334 pri manjšem in klasični Full HD pri večjem, kar je čisto v redu, ne vidim nobene potrebe po višji. Ekran pa je izjemno svetel, zelo dobro viden tudi na soncu, in precej natančno barvno kalibriran. OLED je atraktiven zaradi res črne črne in izjemno živahnih barv, je pa tudi v ta LCD pravi užitek zreti. Premore pa še en trik, sposojen z iPada Pro. Lahko namreč prilagaja barvno temperaturo glede na svetlobo v prostoru, čemur rečejo True Tone. Težko bi trdil, da se brez tega ne da živeti, je pa kar koristno. Zaradi tega včasih vse skupaj malo vleče na modro, drugič na rumeno, odvisno od tega, ali sijalke oddajajo bolj hladno ali bolj toplo svetlobo. Tako so razlike med ambientalno svetlobo in zaslonskimi barvami manjše.

Kar se tiče robov okrog zaslona, pa med samo uporabo telefona ne motijo. Stranski sploh ne, mogoče bi se znebil zgornjega, čitalnik prstnih odtisov s »tipko« spodaj je še vedno najboljša postavitev, še toliko bolj v tako majhnem telefonu, kjer palec vedno doseže vse brez preprijemanja. S Plusom je seveda drugače, tam bi res rad videl, da bi nekaj sala šlo stran. Je pa njegov ekran ravno toliko večji, da je užitek v youtubu in drugem videu neprimerno boljši. S to generacijo se je iPhone hkrati dokončno zasidral med zvočno najboljšimi mobilniki. Že predhodniki so godli kvalitetno, zdaj pa zagotovo velja, da imata osmici enega najbolj polnih zvokov med vsemi konkurenti. Povrhu sta še bistveno glasnejša kot prejšnji modeli, tako da vsaj doma ni kakšne potrebe po zvočniku bluetooth. Za poslušanje, ki ne moti okolice, si je skoraj nujno omisliti modrozobe sluašalke. Zvočni izhod se žal ne bo vrnil.

Vse doslej našteto se verjetno sliši kot bolj zasilen argument v prid novega modela. Vsaj za vse, ki niso ravno tehnološki navdušenci. Vsakdo pa ceni čim boljše foto-video lastnosti. Pri teh se novinca res izkažeta, spet pa tega napredka ne bodo občutili vsi uporabniki enako in odvisno je od navad, potreb in zahtev. Po mojih opažanjih je izboljšana dinamika posnetkov, HDR tokrat res dobro opravlja svojo nalogo. Še posebej mi je všeč, da ne poskuša za vsako ceno celotnega motiva narediti čim svetlejšega. Tudi prezentacija podrobnosti je zelo dobra za telefon, ostrenje zanesljivo in v slabi svetlobi se poznajo izboljšave pri zaslonki, umirjanju in procesorski moči. Fotografije so v primerjavi s kakšnim Galaxyjem Note8 na pogled manj živahne, iPhone poskuša ohranjati barve bližje naravnim (pravilnim) in ne pretirava s kontrasti in ostrenjem robov. Osebno mi je tak pristop všeč, zavedam pa se, da se bodo marsikomu fotografije zaradi tega zdele malce blede, dolgočasne.

Toda če bodo izboljšave pri običajnem videli zgolj tisti, ki se bodo malo konkretneje poglobili, je Plusov dvojni fotoaparat res bistveno dodelan. Zdaj tudi drugi objektiv z dvakratno povečavo zajema posnetke, primerljive z osnovnim pogledom. Optično umirjanje se vsekakor pozna. T. i. portretni način so prav tako nadgradili in rezultati so včasih že na meji impresivnih. Še vedno imajo algoritmi težave s prepoznavanjem vseh prehodov in lahko odrežejo delček obraza, še posebej pri posebnih učinkih, kot je »odrska luč«, kjer je ozadje črno. Toda včasih se jim posreči in skupaj z odličnimi nastavitvami osvetlitve dajo posnetke, ki jih z drugimi telefoni ni mogoče zajeti.

Največji napredek pa je vendarle pri snemanju videa. Že doslej je iPhone v tej vlogi blestel, zdaj pa v zmogljivostih že izziva polprofesionalne fotoaparate in kamere. Zmožnost zajemanja 60 slik na sekundo pri razločljivosti 4K in 240-ih pri polni visoki razločljivosti je trenutno edinstvena v svetu pametnih telefonih. Res da Sonyjeva XZ Premium in XZ1 omogočata kar 960 fps, vendar pri nižji razločljivosti in za zelo kratek čas. Video 4K je prava vsebina za nov televizor, lahko pa se pri 30 fps opazi ne povsem gladko premikanje. Sploh pri snemanju kakšnih športov in podobnega. S 60 sličicami na sekundo te težave ni. Izgledajo pa posnetki v obeh načinih enako lepo, zaradi večje nastavitve ni nobenega kompromisa v kakovosti. Enako velja za 240 fps pri Full HD, kar pa omogoča desetkratno upočasnitev gibanja in to je že precej zanimiv učinek. Še posebej pri taki kakovosti. Z osmico (in kasneje desetico) je iPhone dokončno postal resno videografsko orodje.

Toda kdor bo hotel to izkoristiti, se bo moral opremiti še drugod. Zmogljiv računalnik in dovolj nova različica videourejevalnika sta nujna. Za 4K/60 je treba v nastavitvah preklopiti na novejši kodek HEVC (h.265) in take videe si je s starejšim procesorjem na računalniku že ogledati težko. Intelovi procesorji core od sedme generacije naprej vsebujejo strojno razvozlavanje tega kodeka. Snemati je mogoče tudi v bolj razširjenem h.264, kar pomeni manj težav in nekoliko večje datoteke pri 4K/30. Še vedno pa čakam na izdajo sistema iOS, ki bo foto-video nastavitve končno preselila v samo aplikacijo, ker je res odveč za vsako spremembo skakati v nastavitve telefona. In pogrešam kakršno koli opcijo za format fotografij. Še vedno smo omejeni na 4:3, medtem ko konkurenca omogoča 3:2, 16:9, 18:9 in še kaj. Pri iPhonu obstaja kvadrat kot dodaten način, razmerij in ločljivosti pri klasičnem načinu pa ni mogoče spreminjati. A ne glede na te drobne zamere sta obe osmici odlični foto-video napravi.

Dodana resničnost je za zdaj bolj igračkanje kot kaj drugega, kaže pa nekaj potenciala. Za otroke so zanimive aplikacije, ki v domače okolje postavljajo zmaje in druge stvore. Za otroke po srcu pa resnejše igre z dodatnimi, navideznimi elementi v realnih svetovih. Pojavljajo se že aplikacije za merjenje razdalj ali prepoznavanje ozvezdij na nebu in sprotno izrisovanje njihovih simbolov. Vendar je vse to še v začetni fazi in še ne deluje najbolj zanesljivo.

Nadgradnja na iOS 11, ki so je seveda deležni tudi starejši modeli, je ena od tistih, ko se začnejo uporabniki spraševati, kam so jim premaknili to ali ono. Novo komandno središče mi vizualno ni prav po godu, je pa pregledno in prilagodljivo, kar štejem kot napredek. Bolj me bega združitev obvestil in zaklenjenega zaslona. Ne zato, ker bi mislil, da morajo vsi sistemi prikazovati obvestila ob potegu od zgoraj navzdol, daleč od tega. Prav je, da vsak počne stvari malo po svoje. Traja pa nekaj časa privajanje dejstvu, da tak poteg zaklene telefon in je treba potem spet uporabiti prstni odtis ali kodo za odklepanje. Vsekakor je na zaklenjenem zaslonu več vsebine kot pri androidnih telefonih. Ni pa »vedno vključenega zaslona« (always-on display), ki je v osnovi črn, a z uro in poglavitnimi obvestili. Pogrešam kakšno bližnjico za skok v fotoaparat. In sprašujem se, kam je izginil pritisk ob strani zaslona za odpiranje prikaza vseh aplikacij, ki tečejo v ozadju. Brez tega t. i. 3D Touch nima pravega smisla. Applu se določene tehnologije posrečijo (prstni odtisi, 64-bitna zasnova, …), druge pa se zdijo prej višanje cene in mase telefona kot kaj drugega. Upam, da z obraznim odklepanjem (Face ID) ne bo podobno.

Na koncu nimam univerzalnega odgovora, kateri iPhone izbrati. Tehnonavdušencem, gikom, fotografom in snemalcem se bodo procesorske, zaslonske in foto-video novosti pri osmici najbrž zdele vredne doplačila. Zanje bo mogoče zanimiv celo Plus, čeprav s ceno že sili blizu prihajajočemu X. Tudi induktivno polnjenje je priročno, še posebej pri tako majhni kapaciteti baterije. A za vsakdanjo uporabo, tudi naprednejšo, je povsem enako dober iPhone 7. Napredek pri fotoaparatu in zaslonu ni opazen na prvi pogled, podobno je z zmogljivostjo procesorja. Vodotesnost je enaka, izhoda za slušalke že lanski ni imel, le bluetooth 5 za hkratno povezovanje z dvema zvočnima napravama pri starejšem manjka. Nazadnje je vse odvisno od cene in potreb.

Osmica je res z vso mogočo tehnologijo založena vizija, ki jo Apple uresničuje že tam nekje od 2010 in štirice naprej. Je tako izpopolnjen iPhone, kot smo si ga vedno želeli. A je še vedno predvsem iPhone. Odličen, mogoče pa že malo dolgočasen. Drznost in nove zamisli se zdaj porajajo drugje. Pri Applu je pravzaprav je vse od 6s naprej zelo podobno in zelo dobro. Sam bi kupil osmico, izjemen video in induktivno polnjenje me mikata, toda če se kje prikaže kakšna akcija za sedmico s 128 GB, najbrž tudi ne bi prav dosti okleval.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja