Matjaž Ropret 8. junija 2017 ob 09:11

Samostojne kamere za 360-stopinjsko snemanje so lahko zanimive in zabavne, niso pa posebej priročne in zahtevajo precej ukvarjanja ter domišljije. Vgrajenih v telefone smo doslej videli le peščico in njihova kakovost je vprašljiva. Zato pa se mi kamere, ki delujejo kot dodatek za telefon, zdijo ljubka rešitev. Preizkušal sme dve taki znamke Insta360, eno za androidne telefone, drugo za iPhone.

Princip je pri obeh kamerah enak, izvedba pa nekoliko drugačna. Insta360 Air za androidne telefone je mala kroglica s priključkom microUSB ali USB-C, ki se vtakne v telefon (enako kot polnilni kabel). Kamera sama ima zgolj dva objektiva, vse ostalo se dogaja v telefonu. Insta360 Nano je bolj ploščata in ko je vstavljena s priključkom lightning se (verjetno zaradi baterije) nadaljuje nekako do polovice iPhona, ni zgolj na vrhu, kot androidna kamera. In ta varianta tudi potrebuje svojo pomnilniško kartico (microSD) in polnjenje – prek microUSB. Pri androidni gredo fotografije in videi na telefon in iz njega tudi prihaja energija. Ne more pa ta delovati samostojno, kot lahko Nano.

Pri obeh kamerah pa se je treba zavedati, da ne bosta nujno dolgotrajna pripomočka. Androidna je pogojena s priključkom. Če imaš zdaj telefon z microUSB, naslednji pa bo USB-C, kamera ne bo več uporabna. Nano pa je prilagojena obliki iPhonov 6, 6s in 7. Že na starejše, ki sicer imajo priključek lightning, pa tudi še aktualni SE, a so oglati, se ne prilega.

Ne glede na razlike je uporaba podobna. Vstaviš kamero, odkleneš telefon, samodejno se zažene aplikacija Insta360, obrne zaslon (ker mora biti kamera zgoraj, seveda) in fotografiranje ali snemanje se lahko začne. Kako in kakšne so potem možnosti uporabe (deljenja) posnetkov čez minuto ali dve, najprej razčistimo, zakaj bi sploh hotel ali potreboval tako kamero.

Kot prvo, za zabavo. Zanimivo je komu pokazati, kje si, kakšna je okolica, kaj vse se dogaja okrog tebe. Potem so tu kakšne predstavitve, prezentacije. Prenosi v živo s športnih dogodkov ali koncertov in podobnih prireditev. Za podjetja so lahko te kamere zanimive za konferenčne klice, ker se jih postavi v sredino in so vsi govorci v kadru. Za model Air je priložen tudi trden kabel za računalnik, ki ga je mogoče zvijati, in tako se da zadevo uporabiti v Skypu ali kakšnem drugem programu.

export_1492941010326

Kameri imata tri osnovne funkcionalnosti. Fotografiranje, snemanje videa in oddajanje videa v živo. To gre lahko prek storitve proizvajalca kamere, verjetno pa bo za večino precej bolj zanimiv prenos čez Facebook Live. Za tega se je treba v aplikaciji vpisati v svoj Facebookov račun, kar mi ni najbolj všeč, ampak verjetno drugače ne gre. Za video so na voljo različne možnosti kakovosti, ki pa nimajo prav velikega učinka na končne rezultate. Pri fotografiranju pa je mogoče nastaviti zamik, kar je edino smiselno, saj je treba kamero pravilno postaviti, preden zajame posnetek.

In prav tu pridejo na plan moji največji pomisleki glede 360-stopinjskega snemanja. Skoraj neizbežno je namreč ta, ki fotografira ali snema, v kadru. Ker pač kamera zajame vse, ni se mogoče skriti za fotoaparat. Sam sem po navadi telefon z vstavljeno kamero dvignil nad glavo, kar pa je včasih tudi malo hecno. Tukaj bi dejansko prav prišla kakšna samovšečnica (palica za selfije oz. selfie stick). Seveda pa spet ni vedno najboljša perspektiva od zgoraj. Če snemaš z običajne višine se pač moraš sprijazniti, da boš na posnetku. Komu bo to všeč, drugim malo manj. V vsakem primeru programska oprema poskuša s posnetka izbrisati roko, ki drži telefon, kar ji uspeva nekako polovično dobro.

Posnetki so v osnovi »last« aplikacije. Tudi pri Nanu jih ni mogoče odpreti kje drugje, čeprav so na kartici. Je pa pri obeh kamerah možnost izvoza (export) na telefon in od tam tudi na računalnik ali v oblak in druge storitve. Problem pri fotografijah je zgolj v tem, da mnogi programi ne prepoznajo, da so 360-stopinjske.

Kakovost posnetkov obeh kamer ni spektakularna, je pa dovolj dobra, da je mogoče pokazati lokacijo, se pobahati z njo, mogoče radovednežem razkriti, kako vse skupaj dejansko izgleda. To je namreč z običajnim fotoaparatom, pa tudi s panoramskimi posnetki težje. Fotografije so v zanimivi ločljivosti 3008 x 1504 in so na pogled podobne, kot bi jih posnel kakšen srednjerazredni pametni telefon. Detajlov je toliko, da v celozaslonskem načinu vse skupaj izpade OK, ob povečevanju pa malo manj. Opazi se dokaj omejen dinamični razpon. Problem so predvsem presvetlitve. Zunaj je namreč skoraj neizbežno situacija taka, da je nekje sonce ali vsaj jasno nebo, in če želijo algoritmi zagotoviti, da bo vse ostalo izgledalo približno normalno, bo ta del neba ena sama belina. Drugače pri kamerah s takimi tipali in objektivi skoraj ne gre.

Pri videih se pozna precejšnja kompresija. Ločljivost je efektivno Full HD in kot rečeno spreminjanje podatkovnega toka (bit rate) ne vpliva bistveno, vedno je dokaj nizek. Zato so videi res bolj primerni za prikaz dogajanja ali pač tega, kako nekaj izgleda, in za oddajanje v živo, kot za kakšno resno uporabo v profesionalno zmontiranih videih. Presenetljivo v redu pa je zvok, govor in glasba sta tudi na odprtem razločna in šumov je manj od pričakovanj.

export_1496743665597

Kamera brez težav čepi v torbi do trenutka, ko si zaželimo 360-stopinjskega snemanja.

Če gredo videi na youtube ali facebook ali fotografije na facebook, flickr ali google foto, se je mogoče s prstom ali miško (odvisno, kje gledaš) sprehajati po vseobsegajočem pogledu. Se pravi, ohranijo svojo glavno lastnost. Drugače pa se lahko zgodi, da bodo sploščeni. Pri videih je treba, če jih zmontiraš v kakšnem programu, nato vstaviti metapodatke, ki predvajalnikom (in youtubu) povedo, da so 360-stopinjski. To se naredi s programčkom Spatial Media Metadata Injector. Za fotografije take opcije nisem našel. In tudi kasnejše rezanje videa v youtubu splošči video in gledalci ostanejo brez 360-stopinjskega pogleda. Zato je treba prej zmontirati in poskrbeti za metapodatke.

Priporočena maloprodajna cena za kamero Insta360 Air je malce nad 200 evri, za Insta360 Nano pa blizu 300 evrom. Toda androidni model, še posebej s priključkom micro USB, se da dobiti za približno 180 evrov, kar se mi zdi že v dosegu marsikoga in skoraj v teritoriju nakupov za zabavo. Ker točno temu sta ta izdelka primarno tudi namenjena. Fino je kdaj pa kdaj pokazati celotno dogajanje, ne samo izbran kader, in za take namene sta super. Imaš ju nekje v žepu ali torbi, vzameš ven, vstaviš v telefon in že fotkaš ali snemaš. Bolj mi je všeč androidni Air, ker izgleda kulsko, je neodvisen od oblike telefona (a seveda od priključka) in ker gre pri njem vse po iphonovsko, pa naj se sliši to še tako ironično. Priključiš in to je to. Nano z lastno kartico in obveznim polnjenjem zahteva več razmišljanja, z obliko po nepotrebnem izloča določene modele iPhona in brez potrebe stane več. Insta360 Air je fina in ne predraga igrača ali celo poslovno orodje (za videokonference), Nano pa sicer v osnovi enako uporaben, a manj posrečen.

Tule je nekaj fotografij v izvirni ločljivosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja