Huawei Watch 2 ima povezljivost in dobro baterijo, nima pa kakovostnega zaslona in uporabnega načina upravljanja
Matjaž Ropret 27. februarja 2017 ob 18:30

S pametnimi urami je križ. Tehnološki zanesenjaki še vedno trznejo ob vsaki novosti, splošna javnost pa vse bolj skomiga z rameni. Če je ura tanka in udobna, nima veliko tehnologije. Če ponuja vso možno povezljivost, pa je debela in primerna samo za konkretne moške roke, trajanje baterije pa je slabo. Huawei je na predstavitvi poskušal dajati vtis, da je presegel te nezdružljive svetove, a se je ob ogledu Huawei Watch 2 v živo izkazalo, da jih večinoma ni.

Za uro je glavni šef za tovrstne naprave v kitajskem podjetju Richard Yu na odru trdil, da je najlažja s povezljivostjo lte (4g), kar zelo verjetno drži, saj prav veliko drugih, ki bi to še ponujale, niti ni. In vse so velike in v primerjavi s klasičnimi urami kar zoprne za nošenje. Poleg možnosti povezovanja v mobilna omrežja, tako z običajno kartico nano sim kot s tisto na vgrajenem čipu (eSim), ima ura še vse ostale brezžične protokole – wi-fi, bluetooth, nfc, gps. Na voljo bo tudi različica brez lte, ki bo 50 evrov cenejša, stala bo 330 namesto 380 evrov. In kljub vsemu naj bi ura, ki jo poganja nova različica Googlove platforme Android Wear (2.0), zdržala dva dni običajne uporabe, med vadbo z beleženjem lokacije in meritvami srčnega utripa pa sedem ur.

Vse to se ne sliši slabo. Še toliko bolj, če dodam še vodotesnost po standardu IP68, kar sicer verjetno ni dovolj za plavanje, in to, da ura vsaj na fotografijah izgleda dokaj dobro. Sploh v športni različici, klasična z usnjenim paščkom, ki bo sicer najdražja (400 evrov), je mogoče malo manj atraktivna. Ampak vtisi po pretipanju ure niso tako spodbudni.

Huawei Watch 2 niti ni velika zapestna ura, je pa precej debela. Vsa tehnologija in baterija pač nekam mora iti. Oblika je korektna, ni pa izstopajoča. Samsungova Gear S3, ki jo preizkušam prav med sejmom v Barceloni, da je precej boljši vtis, od detajlov (zaključki, obdelava kovine, gumbi, …) do celotne pojave in izgleda. Športna Huaweijeva tudi nima zamenljivega paščka, kar pomeni, da se ni mogoče znebiti dokaj cenene gumirane plastike, če bo kdo to rad.

Še bolj pa motita dve drugi lastnosti, na kateri so v korejski korporaciji pozabili. Zaslon je dokaj nizke kakovosti. Je majhen, njegova ločljivost je nizka, zato prikaz ni popolnoma čist, ampak malo nazobčan, pa tudi barvna živahnost in svetilnost sta precej skromni. Že res, da ura ne sme svetiti preveč, toda zunaj na soncu je večja svetilnost dobrodošla, sicer uporabnik gleda v siv zaslon, na katerem ne vidi nič.

Huawei Watch 2 (desno) in Samsung Gear S3.

Še bolj pa pogrešam kakšen domiseln način upravljanja oz. pomikanja po uporabniškem vmesniku. Samsungov vrtljiv obroč je odlična ideja, pa tudi vrtljiva “krona”, sredinski gumb, na kar prisegata Apple in LG je uporaben način. Pri Huaweijevi uri sta samo dva gumba (tipki) ob strani in zaslon na dotik. Uporabniški vmesnik platforme Android Wear je že tako konfuzen, brez nečesa vrtljivega, kar pomeni nujno vlečenje s prstom po zaslonu, pa je še manj priročen. Mogoče se to v praksi ne bo izkazalo za problem, ampak dvomim.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

 

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja