Huawei Watch 2 je zaradi Googla na boljšem in na slabšem
Matjaž Ropret 4. avgusta 2017 ob 11:47

Prva generacija Googlovega operacijskega sistema za pametne ure Android wear je bila popolna zmešnjava. Temeljila je na nelogični časovnici in obvestilih, ki so se prikazala, kadar se je uri zahotelo. Posledično je uporabnik na zapestju večino časa imel obtežilnik brez kakršne koli dodatne funkcionalnosti v primerjavi s klasično uro. Z veseljem ugotavljam, da različica 2.0 vnaša precejšen red in da so ure, kakršna je Huawei Watch 2, končno konkurenčne Applovim in Samsungovim.

Kitajska ura obstaja v dveh izvedbah, »športni« in »klasični«, ki se razlikujeta po materialih – športna je bolj plastična in zato deluje malce bolj ceneno -, paščkih in gumbih, sicer pa sta hardversko povsem enakopravni. Osebno mi je bolj všeč classic in tudi precej vprašanj, kaj nosim, in pohval o dobro izgledajoči uri sem dobil med preizkušanjem. Fino je, da so te ure res napredovalo do točke, ko ne izpadejo več inferiorno v primerjavi s konkretnimi primerki švicarske ali japonske urarske industrije in ko niso več nehumano prevelike in predebele. Huaweijeva je bila ravna pravšnja za mojo ročico, bolj primerna kot večja (a tudi boljša) Samsungova Gear S3.

Vendar pa tanjšanje in dodajanje povezljivosti, poleg obveznih bluetootha, wifi-ja in nfc-ja je zdaj vgrajen še gps, lahko pa tudi lte, pomeni stagnacijo glede trajanja baterije. HW2 bi lahko ob izklapljanju zaslona zdržala dva dni, z ves čas vključenim pa jo je treba polniti vsak večer. In kdor hoče imeti uro, ki mu v trenutku pokaže glavno informacijo (čas!), bo zaslon pustil vključen. Ker tipala za premike še vedno ne delujejo dovolj dobro, to je težava vseh po vrsti, še najmanj Appla, a res nočem stresati zapestja in motoviliti z roko naokrog, da bi izvedel, koliko je ura.

Na predstavitvi v Barceloni se je kot potencialna hiba kazal zaslon te ure, ker je v primerjavi s Samsungovim izgledal res uborno. V končni, prodajni različici ne izpade tako slabo, ima dovolj visoko ločjivost in premore nekaj živahnosti, nima pa črnine in kontrastov konkurenta. Tudi manjši je, čeprav po specifikacijah samo za desetinko palca, a bi se upal prepirati, da je razlika večja. Kjer je Huawei zamudil priložnost, je upravljanje sistema. Samsung je zadel terno z vrtljivim obročem okrog zaslona, ki ga tu ni. Začuda se vrtita stranska gumba, ampak v prazno. Če bi vsaj to delovalo za premikanje gor in dol, bi že pomenilo veliko. Kajti tako je treba vse početi na zaslonu, z izjemo določenih premikov v vmesniku, ki jih naredijo pritiski na omenjena gumba. Drsanje po zaslonu ure je v redu za kratke interakcije – ko nekaj »vržeš« proč, denimo – če je treba to početi dalj časa, pa postane nadležno. Ker je pozicija roke nenaravna. Samsungov obroč je mogoče vrteti s palcem, ko roka počiva za zapestju druge, in to je veliko udobneje. Google bo moral skupaj s proizvajalci na novo razmisliti o uporabniškem vmesniku.

So pa, kot sem omenil na začetku, tega že konkretno izboljšali. Zdaj vse skupaj – končno! – temelji na posameznih aplikacijah in prikazu glavnih informacij. Nekatere številčnice (watch waces) vsebujejo podatke o korakih, vremenu ali čem drugem. Med aplikacijami je tok obvestil iz Googlovega pomočnika (Google now), ni pa to več glavna zadeva pri Android Wearu. In obvestila s telefona – sms-i, facebook, e-pošta, itd – prihajajo sproti. Da se tudi odgovarjati neposredno z ure, čeprav je še vedno lažje to početi s telefona. In mogoče se je z uro tudi pogovarjati, da telefon lahko ostane v žepu ali na polici v drugi sobi. Glede na to, da je v Googlovem uporabniškem vmesniku poudarek na potegih prsta, je rahlo zoprno, da podrsanje v desno prikliče spreminjanje številčnice. Do tja bi morala biti malo težja pot, ker je tako čisto preveč nehotenih sprememb.

Zaradi gps-a je Huawei Watch primerna za športanje. Mogoče ne toliko v klasični izvedbi z usnjenim paščkom, ali pa tudi. Izbirati se da med različnimi aplikacijami za spremljanje teka, kolesarjenja ali česa drugega, osebno mi je dokaj pri srcu Endomondo, čisto v redu pa je tudi Google fit. In če tega uporabljaš na androidnem telefonu, imaš potem na enem mestu vse podatke o telesni aktivnosti. Seveda jih ima tudi ameriški ponudnik storitve. Ekstenzivnost informacij je v teh aplikacijah še vedno slabša kot pri namenskih rekreativnih urah, je pa dovolj dobra za marsikoga, in v osnovi je fino, če ena naprava zadostuje za vse potrebe in priložnosti. Kot pri konkurenci je vgrajeno še merjenje srčnega utripa, vendar njegove točnosti ali konsistentnosti nisem preverjal.

Glavna ovira pri športni uporabi je, znova, vzdržljivost baterije. Če polarji ali garmini z gps-om zdržijo po šest ali osem ur in celo več, je tu veselja konec v dveh ali treh urah, kar je lahko že premalo. In po vadbi je treba počakati dodatni dve uri, da se nosljivka spet napolni. Prav tem se skriva to, kar me najbolj skrbi glede pametnih ur. Niso ravno poceni, Huaweijeva stane 360 ali 380 evrov, ob konstantnem polnjenju pa bodo njihove baterije iztrošene v nekaj letih. Pri moji Gear S2 je po dobrem letu – pa ure vmes kakšen mesec sploh nisem uporabljal – vzdržljivost baterije že opazno slabša. Mogoče se jo da dokaj preprosto zamenjati, a ure nisem odpiral (na spodnji strani so vijaki (tako pri Gear S2 kot pri HW2) in preveril.

Velik poudarek pri novi izdaji Android Weara je na Googlovem pomočniku. Tistemu, ki mu narekuješ ukaze. V angleščini. In s preozkim naborom uporabnih odgovorov za slovenskega uporabnika, tudi če se potrudi s tujim jezikom. Zato je ta del, podobno kot pri avtomobilskem sistemu Android Auto, namenjen ZDA ali Veliki Britaniji. Enako je s plačilno platformo Android Pay, ki pri nas ne deluje in verjetno še lep čas ne bo. Niti Urbana za zdaj ne podpira sistema Android Wear, zgolj Samsungovo zapestno platformo.

Huaweijeva ura ni napačna, izgleda nobel, ponuja nekaj uporabnih funkcionalnosti in ima bistveno preglednejši in bolj smiseln uporabniški vmesnik od prve, vsaj do določene mere lahko nadomesti športno uro, njena glavna težava je v vsem naštetem, kar v Sloveniji ne deluje. Google vse bolj stavi na glasovno interakcijo in s tem odriva manjše države, kot je Slovenija, zanimivi pa nismo niti za plačilne in druge storitve, kjer mobilne in nosljive naprave nadomeščajo klasične načine. Dokler bo tako, je treba imeti prekleto dober razlog, izhajajoč iz osebnih navad in potreb, za nakup pametne ure za 360 evrov. Če je strojno še tako mikavna.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja