Matjaž Ropret 8. decembra 2016 ob 10:44

V neskončnost se lahko prepiramo, kateri je najlepši. Tudi o tem, ali so boljši zaobljeni ali bolj oglati robovi. Težko pa kdorkoli zanika eleganco Huaweija P9, nenazadnje je eden redkih vrhunskih telefonov s kovinskim ohišjem iz enega kosa in brez izbokline za fotoaparat. Nova barva, ki glede na svetlobo prehaja od živomodre do sive, pa tudi vnaša nekaj svežine v črno-belo-srebrno monotonijo pametnih telefonov. Škoda samo, da Huawei v Slovenijo ni pripeljal še kričeče rdeče, prav tako predstavljene na letošnji Ifi.

Seveda pa kakovostni materiali in izgled nista dovolj za izdelek, ki v prosti prodaji stane 600 evrov, odlikovati ga mora še kaj drugega. Pri kitajskem proizvajalcu še posebej izpostavljajo dvojni fotoaparat, ki se kiti tudi z nazivom Leica, in hitro polnjenje. Sploh fotoaparat v enem pravih dvookih telefonov sem z velikim zanimanjem preizkusil še enkrat, ker prvič morda nisem bil pozoren na določene podrobnosti in ker sem si želel ustvariti bolj celovito sliko. Še vedno težko potrdim, koliko drugo, črnobelo tipalo prispeva k boljši kakovosti posnetkov. So pa fotografije v vsakem primeru dobre, dinamični razpon je povsem na ravni drugih vrhunskih modelov, mogoče malenkost zmanjka pri prezentaciji podrobnosti in tudi od algoritma hdr bi si želeli bolj opazne spremembe glede na fotografije brez njega. Nekaj, kar Huaweijevim in Leicinim inženirjem še ostaja za P10 in prihodnje telefone. V fotografski aplikaciji, ki ponuja obilo možnosti, načinov in tudi nekaj ročnih nastavitev, pa bi lahko končno ponudili možnost samodejnega hdr, zdaj se mora namreč uporabnik vsakič sproti odločati, ali bo fotografiral z njim ali brez. Naj to oceni telefon sam.

Po mojih izkušnjah je treba na dvojni fotoaparat v Huaweijevi izvedbi gledati kot na orodje za večjo kreativnost. Način »odprte zaslonke«, ki simulira globinsko neostrino precej bolj resnih fotoaparatov, je zabaven. Uporabnik lahko z določanjem vrednosti zaslonke (seveda s tem zgolj izbira intenzivnost softverskega učinka) ukaže zamegljevanje ozadja (ali ospredja) motiva. Rezultati variirajo od dobrih, prek povprečnih do ne ravno posrečenih, vseeno pa tako možnost ponuja malo pametnih telefonov. Druga edinstvena lastnost je zajemanje črnobelih fotografij, za kar poskrbi drugo tipalo. Te fotografije dejansko izgledajo bolje, večinoma bolj dramatično, kot če bi zgolj barvno fotografijo pretvoril v črnobelo in se v urejevalniku fotografij igral s kontrasti. Zdaj imamo vsaj tri zasnove dvojnega fotoaparata v telefonu, vsako s svojimi prednostmi. Verjetno bo kmalu kakšen model združil dodaten širokokotni objektiv in zum, Huaweijeva zasnova pa tudi ima svoj čar, samo še nekaj izboljšav rabi.

Pri snemanju videa se telefon obnese kar solidno. Posnetki izgledajo dobro, umirjanje slike je zgledno, tudi prilagajanje spremembam svetlobe. Je pa letos zadnje leto, ko še lahko toleriramo full HD kot najvišjo razločljivost. Tega se zaveda tudi proizvajalec, ki je v vseh svojih novejših telefonih (Nova, Nova plus, Mate 9) že omogočil snemanje v 4K.

Hitro polnjenje z devetimi volti čez priključek usb-c bo dobrodošlo za vse, ki svoj telefon maksimalno obremenjujejo. Baterije bi po mojih testiranjih sicer moralo biti dovolj za cel dan, toda če je ni, lahko že 15 ali 20 minut polnjenja prinese od 15 do 25 odstotkov, odvisno od tega, kako prazna je že baterija – bolj prazna se polni hitreje. Med obešanjem perila se bo telefon zagotovo napolnil dovolj za naslednjo uro brskanja po spletu ali gledanja videa. Koliko to vpliva na dolgoživost baterije pa težko sodim.

Še ena od odlik Huweijevih telefonov je že vsaj dve leti čitalnik prstnih odtisov. Tudi ta v P9 je hiter in zanesljiv, možno ga je uporabljati za določene drobne trike, še vedno pa si želim, da bi bil spredaj, ne zadaj. Ker Huawei v nastavitvah onemogoča možnost pametnega odklepanja telefona glede na lokacijo, in je tako treba ali vpisovati pin ali vedno prijeti telefon v roke.

Verjetno se bo malo kupcev pritoževalo glede hitrosti. Procesor je za vsakdanja opravila več kot dovolj zmogljiv, pomnilnika je dovolj in tudi androidna preobleka telefona vidno ne obremenjuje, le o njeni všečnosti je spet mogoče razpravljati. Če kje, se osrednjemu čipu rahlo zatakne v grafično zahtevnih igrah, ampak mu pomaga dejstvo, da je ločljivost zaslona 1080p. Zaslon je lep, manjka mu mogoče nekaj živahnosti tistih s tehnologijo AMOLED, in prihodnje leto bo tudi ta proizvajalec kljub pomislekom o večji energijski potratnosti skoraj moral preiti na ločljivost QHD (1440p), ki jo ponujajo že skoraj vsi tekmeci in ki tudi opazno izboljša prikaz v očalih za navidezno resničnost. Glede zvočnika je P9 nekje na ravni ostalih, tudi pozicija je enaka na dnu ohišja.

Kitajski proizvajalec doslej ni bil najhitrejši pri zagotavljanju nadgradenj in varnostnih popravkov za sistem android, ampak če želi v naslednjih letih po prodaji telefonov res prehiteti najprej Apple in nato še Samsung, bo ta vidik pač moral izboljšati. Že letošnji rezultati korporacijo očitno navdajajo z optimizmom, da morda res lahko doseže omenjena cilja. Samo tako samozavestna podjetja lahko sprožijo kampanjo, kot je #BePresent. V njej Huawei sporoča, da je praznični čas priložnost, da odložimo telefone in najlepše trenutke preživimo s svojimi najbližjimi. Podpiram tako razmišljanje.

Kdor pa se bo še pred tem (ali tudi kasneje) odločal o nakupu telefona, P9 težko spregleda. Nekateri modeli drugih znamk so tehnološko še vedno nekoliko spredaj in mogoče kakšen, navsezadnje celo Huaweijev lastni Honor 8, ponuja še nekoliko boljšo vrednost za ceno. Ima pa devetica nekaj nespornih atributov in najmanj sto evrov nižjo ceno od večine konkurentov.

 

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja