Huawei P10: Čas je za kakšen presežek
Matjaž Ropret 13. aprila 2017 ob 17:00

Kaj še lahko storiš, ko dosežeš določen nivo? Kako presežeš samega sebe, narediš še tisti dodaten preskok, da s tem prehitiš tudi konkurenco. Huawei bo moral odgovor na to vprašanje še najti, za zdaj mu je uspelo (skoraj) vse, kar ima tehnološkega na zalogi, zaviti v dovršen, čeravno ne posebej izviren paket.

Kitajski proizvajalec pravzaprav največje korake dela s serijo Mate, čeprav so njegovi glavni, najbolj izpostavljeni telefoni tisti iz serije P. Mate S, Mate 8 in nazadnje Mate 9 so vsi prinesli hitrejše čipovje, izboljšanje fotoaparate, nove tehnologije. Novi P10 je pravzaprav Mate 9 v manjšem, bolj ličnem in mičnem ohišju in je zaradi tega zelo prijazen in priročen telefon. Huawei se je z njim zelo približal nivoju lanskih najboljših, letošnjih zastavonoš pa vsaj tehnološko ne bo zares ogrožal. Drugo je izgled, ergonomija in cena. Mogoče celo, čeprav tega še pred enim letom niti slučajno ne bi trdil za nobenega huaweija, programska oprema.

Na pogled ne more nihče zanikati podobnosti z določenim telefonom, ki že nekaj let ohranja bolj ali manj enako obliko in ki ga že od prihoda na trg vsi po vrsti neusmiljeno kopirajo. Tole mogoče ni čista kopija, inspiracija pa je očitna. In za moj okus je rezultat posrečen, ker je P10 eden najprijetnejših telefonov za uporabo, kar jih je trenutno na trgu. Izginile so zoprne ostre linije predhodnikov, zdaj je vse lepo zaobljeno, prava mehkoba tako za oči kot za dlani.

Moj testni je na žalost najbolj običajne belo-srebrne kombinacije od osmih barv (zadnje strani), ki jih je podjetje predstavilo v Barceloni. V Sloveniji ne bo zelenega, zato predlagam modrega ali pa vsaj grafitno črnega, mogoče celo rožnatega za nežnejši spol. Toplo pozdravljam tudi premik znova zelo hitrega in učinkovitega bralnika prstnih odtisov na sprednjo stran. Ta pozicija mi je že tako precej bolj pri srcu kot na zadnji strani telefona, še toliko bolj pa pri Huaweijevem vztrajanju, da od vse obilice možnosti pametnega odklepanja telefona (smart lock) v svoji interpretaciji Androida pusti samo tisto s povezanimi napravami bluetooth. Resno, Huawei, zakaj ne z lokacijo (da doma telefon ostaja odklenjen), glasom, obrazom? Tega res že od samega začetka ne razumem.

Če predstavniki proizvajalca zadnja leta o čem res na dolgo in široko razlagajo na vseh predstavitvah, kadar ne predavajo o barvah, je to fotoaparat. Mogoče upravičeno, vseeno pa si ne bi smeli misliti, da so že dosegli Olimp. P10 ima enak fotografski skupek kot Mate 9, glavno (barvno) tipalo z 12 milijoni točk, pomožno (črnobelo) z 20 megapikami in lečovjem, ki naj bi mu svoje znanje pridodala Leica. Kakor koli, naj so imeli Nemci prste zraven ali ne, je fotoaparat večino časa dober, nikoli pa prav zares odličen.

V dobri svetlobi so fotografije zelo primerljive s tem, kar od sebe da Samsungov Galaxy S7 edge (in verjetno bo pri S8 podobno), prikaz podrobnosti in dinamični razpon sta na podobnem nivoju, mogoče manjka le nekaj živahnosti. Tudi v slabših svetlobnih razmerah ni dosti drugače, mogoče sem pričakoval, da kombinacija obeh tipal zajame več svetlobe. Tudi panorame so podobno visokoločljive kot pri korejskem konkurentu, vsesplošen občutek hitrosti in zmogljivosti pa je nekoliko slabši, kakšen hitro premikajoč motiv (denimo žival) se z Galaxyjem lažje ujame. Koliko so fotografije boljše pri modelu P10 Plus, ki ima večjo zaslonko, (še) ne morem povedati.

Mi je pa všeč, da obdelava posnetkov ni pretirana, predvsem, da je ostrenje robov v znosnih okvirih. Še vedno je na voljo več fotografskih načinov, med njimi HDR, ampak so testi potrdili enako kot že pri P9, da bistvene razlike ni. Torej aparat že v samodejnem načinu izvaja nekakšen HDR in skrajni čas bi bil, da Huawei doda nastavitev Auto HDR brez preklopa v namenski način, kot jo že leta pozna večina glavnih konkurentov.

Toda kot že pri predhodnih telefonih Huawei in Honor je tudi pri tem glavni pomen dveh tipal v posebnih učinkih. Ali bi se jih dalo doseči samo s programsko opremo in enim tipalom, je stvar debate, za konkreten zaključek imamo premalo informacij o delovanje celotnega sistema, so pa primeri drugih telefonov, ki nakazujejo na to, da je večina »čarobnosti« v algoritmih. Poleg učinka »široke zaslonke«, ki zamegljuje ozadje (ali ospredje) motiva, je zdaj na voljo še način portret, ki prepozna obraz, in enako kot pri široki zaslonki zabriše tisto v ozadju. Oboje je dostopno na ikonah v osnovnem pogledu fotografske aplikacije in mogoče je nastavljati »zaslonko« (stopnjo zamegljenosti), rezultati so zanimivi, lahko celo precej zabavni, je pa vedno bolj ali manj očitno, da niso nastali zaradi optike. Aplikacija za fotografiranje sugerira, da do dvakratne povečave kakovost ne trpi. Bolj bi rekel, da se s tem zumom lahko izboljša pravilnost osvetlitve, kvaliteta pa je podobna, kot če bi enak izrez in povečavo naredil med obdelavo izvirne fotografije. S sprednjim fotoaparatom se nisem pretirano ukvarjal, je pa kar spodoben primerek z osmimi milijoni točk.

Video izgleda dober, še posebej v 4K, ki jo serija P zdaj končno obvlada, je slika res lepa. In tudi njeno umirjanje je kar zgledno, po mojih opažanjih boljše kot pri Mate 9. Je pa s snemanjem 4K povezana ne tako majhna težava. Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, in prav iz te zgodbe je odločitev za kodek h.265 (hevc). Zaradi njega video res zasede približno pol manj prostora (minuta približno 200 MB), a ga je skoraj nemogoče obdelovati ali kamorkoli nalagati v tej obliki. Kodek hevc zaenkrat zares živi samo za televizijsko sliko 4K, programi za montažo videa in storitve, kot je youtube, ga še ne podpirajo. Zato je treba posnetke najprej pretvoriti v kodek h.264 (mp4), šele potem se z njimi da početi kaj uporabnega, razen samega ogleda. Povsem možno, da je h.265 prihodnost, ampak zaenkrat bo večini uporabnikov bolj v nadlego kot v pomoč. Navsezadnje ima telefon 64 GB vgrajenega prostora za podatke, pa še s pomnilniško kartico ga je mogoče razširiti.

Da so pri Huaweiju ohranili dokaj razumno velikost (»majhnost«) ohišja in tudi pustili prostor za model Plus, ima zaslon diagonalo 5,1 palca. In ob tem tudi »samo« polno visoko ločljivost  (Full HD), medtem ko se skoraj vsi konkurenti že ponašajo z ločljivostjo QHD(+). Ne eno ne drugo me ne moti pretirano, slika je dovolj ostra in tudi zaslonske površine je ob odstranjenih navideznih tipkah – več o tem kasneje – dovolj. Dokler ni delujoče tehnologije za prepoznavanje prstnih odtisov pod zaslonom, je tudi kar v redu, da ostaja tipka. Čeprav seveda razpotegnjen ekran v maniri LG-ja in Samsunga ima svoje čare. Vsekakor pa je lepo, da je ostal izhod za slušalke. Ne samo tukaj, ampak pri glavnini dražjih androidnih modelov letnika pomlad 2017. Proizvajalci vseeno včasih ne podlegajo Applovim ne vedno smiselnim smernicam.

Zaslon je lep, težko pa bi rekel, da je izstopajoč. Ima zelo »pravilno« belino, ker se še vedno najde precej telefonov, kjer bela vleče ali na rumeno ali na modro. Kar pa je pri zaslonu zoprno, je Huaweijeva odločitev, da zaradi privzeto  nameščene zaščitne folije steklo nima premaza za preprečevanje zamastitev. Kdor bo torej folijo odstranil, se mora pripraviti na dejstvo, da se bodo na sprednji strani precej bolj kot pri večini drugih telefonov poznali prstni odtisi. Zato pa je nanje precej bolj odporna zadnja stran, saj se tam res skoraj na poznajo. Obdelava aluminija z mikrohrapavostjo naj bi tudi poskrbela za manjšo zdrsljivost iz rok, kar delno drži, še vedno pa je treba biti previden. Tega ne omenjam pogosto, ampak stranske tipke si tokrat zaslužijo poved ali dve. Pogosto so premehke ali celo malo »plavajoče«, pri P10 pa so precej trdne in tudi glasne. Kar je po svoje dobro, ker dajejo dober občutek.

Huaweijev uporabniški vmesnik EMUI 5.1 je velik korak naprej. Izgled je vsaj mestoma precej bolj podoben čistnemu Androidu, ni več grdih okvirjev okrog ikon, nastavitve so bolj pregledne, čeprav še vedno preveč kičaste. Da se tudi vključiti standarden androidni razdelek z aplikacijami in na domačih zaslonih imeti samo tiste, ki jih res hočeš tam. Vsaj nekje je vpliv iPhona nekoliko popustil. Bomo videli, kako bo s posodobitvami, saj  glede tega kitajski proizvajalec nima ravno blesteče zgodovine. Že zdaj denimo zaostaja z varnostnimi popravki, saj je zadnji februarski, kot je bil na telefonu že od začetka.

Vem, da so mnenja o tem različna, ampak osebno mi je tudi všeč možnost, da »tipka« domov prevzame vlogo navigacijskih tipk na zaslonu. Dolg pritisk nanjo pomeni domov, kratek prislon prsta nazaj, poteg v levo ali desno pa prikaz upravitelja aplikacij. Težava je samo s tem zadnjim, ker sistem pogosto narobe razume poteg v levo in me odpelje nazaj, namesto, da bi mi pokazal kartice z odprtimi aplikacijami. Ampak sem hitro našel rešitev – preprosto uporabljam samo poteg v desno, pa je. Če mi površino tratijo še navidezne tipke, je zaslon res že malo majhen za današnje standarde.

Zaradi ne ravno velikega zaslona, »starega« razmerja njegovih stranic in zgolj enega zvočnika zadovoljive, a ne ravno vrhunske kakovosti in glasnosti P10 ni najbolj primeren za uživanje v filmskih in podobnih vsebinah. Tudi vzdržljivost baterije pušča mešane vtise. Ob intenzivni uporabi si telefona pred spanjem ne bi upal pustiti nepriključenega na polnilnik. Z nekaj previdnosti pa se da izvleči tudi dva dneva uporabe. Na voljo je sicer hitro polnjenje in priključek je seveda simetrični USB-C. Procesor je v primerjavi z lanskim naredil kar precejšen korak naprej, zdaj poleg gladkega poganjanja običajnih opravil brez težav prebavi tudi grafično zahtevne igre. Res pa je, da mu ni treba prikazovati višje ločljivosti od Full HD.

Huawei P10 je simpatičen pametni telefon. Prijetne oblike, brez ostrih robov in izboklin, prijazne velikosti za enoročno uporabo (nimam velikih dlani!), kakovostnih materialov in izdelave, vse naloge opravlja precej dobro, nekatere tudi odlično. Če kaj, pogrešam resno vodotesnost in kakšen tehnološki presežek, saj smo večino tega, kar ponuja, že videli ali pri prejšnjih modelih istega proizvajalca ali drugod. A, kot rečeno je vse sestavljeno v lepo zaokrožen paket. Cena se mi zdi ustrezna, zagotovo je na začetku zaradi lovljenja dobičkov za nekaj deset evrov višja, kot bi lahko bila. Vseeno P10 nikakor ni slaba investicija, če iščeš sodoben, pa ne ravno najdražji telefon.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Pozdravljeni,
    mene pa zanima nekaj glede android 7.0 na Huawei P10. Ko nekaj krat pritisnem na vrstico, kjer piše android 7.0, se mi pojavi tisti veliki N. Če pa začnem pritiskati na tisti N, se mi tista majhna mačka ne pojavi na zaslonu. In sedaj me zanima, če je mogoče kaj narobe z mojim telefonom oz. če je kaj narobe z programsko opremo, ali pa da je to pač normalna stvar pri Huaweiu.
    Lep pozdrav in hvala za odgovor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja