Matjaž Ropret 8. novembra 2016 ob 18:15

Dolgo, več mesecev že nisem testiral kakšne tablice. In tudi tiste redke, ki še zaidejo na teste, se morajo ponašati s kakšno edinstveno lastnostjo. Ena zadnjih je imela vgrajen projektor. Huawei je pri svoji Mediapad M3 na predstavitvi na sejmu IFA več pozornosti namenil zvoku. Ampak obdelajmo najprej osnove, kjer se tablica precej bolj izkaže kot pri predvajanju glasbe.

Mediapad M3 s svojo kovinsko zasnovo in visokoločljivim zaslonom nedvomno konkurira iPadom, čeprav še vedno nisem prepričan, da lahko katero koli androidno tablico res postavimo ob bok Applovim, ker sta pri njem nabor in funkcionalnost aplikacij še vedno boljša, trajanje baterije daljše in splošen občutek glede izdelave in ergonomije za pol koraka spredaj.  Huaweijev poskus z vidika samega ohišja ni slab, da se razumemo. Zadeva izgleda kot povečan telefon višjega cenovnega razreda, iz enega kosa aluminija, s posnetimi robovi, zvrtanimi luknjami za zvok, antenskimi črtami ter pasovoma v drugem odtenku in teksturi na vrhu in dnu zadnje strani. Spredaj je rahlo ugreznjen, izvrstno delujoč čitalnik prstnih odtisov, ki je poleg tega še navigacijska tipka in vnaša zmedo, ker je na zaslonu še navidezna tipka domov. Poleg običajnih za nazaj in preklapljanje med aplikacijami. Tablica se zdi lažja, kot v resnici je, če me kaj moti, pa je njena precejšnja spolzkost. Je ena od tistih, ki jih je treba nekje držati, ali ob strani ali na dnu.

Velikost se nam zdi ravno pravšnja za video in večpredstavnost.
Velikost se nam zdi ravno pravšnja za video in večpredstavnost.

Zaslon z diagonalo 8,4 palcev (21,34 cm) in ločljivostjo 2560 x 1600 se mi zdi blizu idealne izbire za večpredstavnostno tablico. Če bi jo skupaj s tipkovnico bluetooth hotel uporabljati za resno delo, bi bila premajhna. Za youtube na kavču ali mobilno TV na kuhinjski mizi pa je ravno pravšnja. In zaslon je dober. Jasen, svetel, dovolj barvit, ne dosega pa niti živahnosti Samsungovih amoledov niti barvnega spektra zaslonov v novejših iPadih. Procesor je v navezi s štiri gigabajti pomnilnika več kot ustrezen, podobno kot v Huaweijevih telefonih mu sape zmanjka kvečjemu v igrah, ker pa na tablici ni med glavnimi nalogami zaganjanje fotoaparata in ne skačemo med desetimi ali dvajsetimi aplikacijami naenkrat, je vse skupaj večinoma povsem tekoče. Trajanje baterije je ena najbolj pohvalnih lastnosti. Težko rečem, za koliko ur zadošča in ali drži obljuba o enajstih urah predvajanja videa – verjetno bo v praksi filmski maraton omejen na tri filme, med četrtim pa bo začela zadeva piskati. Ampak med testiranjem se tablico polnil zelo poredko, kar ni ji zmanjkalo zaloge.

Tablica izgleda podobno kot telefoni višjega cenovnega razreda.
Tablica izgleda podobno kot telefoni višjega cenovnega razreda.

Dobro, zdaj pa še zvok. Tisto, po čemer naj bi ta reč (če za hip zanemarim kovinsko ohišje, zaslon in baterijo) izstopala. Stereo zvočnika sta glasna. Res glasna. To pa je na žalost tudi vse, kar o njima lahko rečem pozitivnega. Njuna zvočna podoba je borna. Basov skoraj ni, zvok ne premore nikakršne globine, pri večji glasnosti gre vse skupaj kakovostno še dodatno navzdol. Bolje je s priloženimi, kar udobnimi v-ušesnimi slušalkami AKG, ki dodajo nekaj nizkih tonov in čistosti pri višjih. Še bolje pa je s kakšnimi res kakovostnimi slušalkami, ker tablica premore spodoben digitalno-analogni pretvornik.

Nekaj pomislekov imam znova tudi glede Huaweijeve androidne preobleke. Recimo, da odsotnost ločenega razdelka z aplikacijami (angl. Application drawer) na tablici ima nek smisel. Nobene potrebe pa ni za vztrajanje pri tem, da je treba vsako ikono uokviriti in da mora več aplikacij ves čas bedeti nad uporabnikom in mu čistiti pomnilnik in kaj vem kaj še vse. To povsem spodobno počne operacijski sistem sam. Nenazadnje pa so tudi nadgradnje. Pri varnostnih popravkih Huawei notorično, pri vseh izdelkih zaostaja za nekaj mesecev. Zdaj bo ta konkretna tablica deležna nadgradnje na sedmi različico Androida (Nougat) in na koliko novih zatem, pa je sploh neodgovorjeno vprašanje.

Kljub razočaranju pri zvoku, odsotnosti priključka USB-C, kar pa me ne moti, ker se tablica enako dobro napolni tudi čez micro USB,  in vprašljivosti nadgradenj Androida, ki jih bo deležna, je Mediapad M3 trenutno ena boljših manjših androidnih tablic. Kar precej pove o trenutnem stanju na tem področju. V Sloveniji še ni naprodaj in niti še ni jasno, če sploh bo. Pri napovedanih cenah med 350 in 450 evri, odvisno od konfiguracije, ki bi utegnile biti še za kakšnega desetaka višje, pa nisem prepričan, če se uvozniku sploh splača truditi z njo. Za tablico, ki nima oznake iPad, v Sloveniji skoraj nihče (več) ne odšteje toliko. Je pa res, da trenutno na trgu skorajda ni kvalitetnih tablic s kolikor toliko aktualno različico Androida.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja