Huawei Mate 10 Pro: Trije močni razlogi za
Matjaž Ropret 12. decembra 2017 ob 16:30

Mate 10 Pro zame predstavlja točko preloma pri dojemanju telefonov Huawei. Podjetje se v prodajnih številkah že dodobra zasidralo, sem pa zdaj prvič soočen z modelom te znamke, ki ga lahko brez zadržkov postavim ob bok vsem najbolj izpopolnjenim, ki jih ponuja konkurenca. Mate 9 ni bil nič več kot soliden mobilnik z velikim zaslonom (»tablifon«) in P10, ki je prevzel večino njegovih internalij, me je še najbolj navduševal s prijetno obliko. Tukaj pa vidim vsaj tri dobre razloge, zakaj med pestro ponudbo v zgornjem razredu izbrati prav Huaweijevega novinca.

Dražji od obeh modelov iz družine Mate 10 (drugi je Mate 10 Lite, pol cenejši in že na pogled in otip manj premijski), ki sta naprodaj v Sloveniji, mogoče ni ljubezen na prvi pogled. Pomanjkanja elegance in sloga mu ne morem očitati, barvno s »kavno« rjavo (kakršen je bil testni primerek) ali modro res izstopa. Ampak, če je korejska osmica Adriana Lima in ameriški X Mila Kunis, je tole Cate Blanchett. Zna se obleči, nikogar ne bo sram, če jo bo dal na naslovnico, toda v kakšnem lepotnem tekmovanju bo izpadla najkasneje v polfinalu. Je pa izdelava dobra in telefon presenetljivo nedrseč kljub stekleni zasnovi. Enako presenetljivo manjka brezžično polnjenje, kar v Huaweiju opravičujejo z večjo baterijo. Ker če bi podprli Qi, bi morala biti manjša. Vzdržljivost je res dobra in polnjenje po kablu hitro, pa vseeno. Rahli izboklini za očesi fotoaparata v osnovi ne motita, se je pa treba zavestno odpovedati vlečenju telefona po mizi, ker lahko hitro pusti kakšno sled.

Tule je razlog #1. Ekran, tako s tehnologijo kot z obliko, je pri tem žepnem računalniku tisto, kar uporabnika najbolj razvadi, skoraj zasvoji. Za samo prikazovanje vsebine razmerje 2:1 mogoče ne prinese bistvene razlike v primerjavi s klasičnim 16:9, ampak občutek je drugačen. Majhen zgornji in spodnji rob to še potencirata in vsak telefon s konkretno obrobo zaslona, mogoče celo tipkami spodaj, se zdaj zdi arhaičen. Ni čudno, da smo priča poplavi mobilnikov s takimi šestpalčnimi zasloni, ker ponujajo eno najboljših razmerij med razsežnostjo slike in še vedno obvladljivo velikostjo ohišja. Običajno sem zagovornik manjših telefonov, toda s prehodom na ožje in daljše zaslone so mi taki z večjo diagonalo postali izjemno všeč. Vse od brskanja po spletu in družabnih omrežjih do videa dobi novo dimenzijo. Da ne omenjam razdeljenega pogleda, torej dveh aplikacij naenkrat, ki je šele tu zares uporaben.

Seveda pa so občutki taki, ker je zaslon dovolj kakovosten. Tehnologija OLED s pravo črnino in živahnimi barvami naredi svoje. Konkretni primerek malo vleče na modro, kar se sicer da korigirati v nastavitvah, a čisto prave barvne pravilnosti kot pri konkurenčni desetici vseeno ni mogoče doseči. Na srečo pa ne potemni oz. pomodri ob obračanju, z vseh kotov izgleda enako dobro. Tudi nad ločljivostjo in ostrino prikaza nam pripomb, čeprav je »zgolj« podaljšani Full HD.

Navkljub velikemu zaslonu in res zmogljivemu procesorju, tudi tu je Huawei verjetno končno ujel ostale, pa je trajanje baterije izvrstno. In to je razlog št. 2, zakaj se ozreti proti temu modelu. Tudi ob najdaljših in najbolj obremenjenih dneh nisem prišel do rdečih številk. V običajnih razmerah pa sem lahko zadevo polnil vsak drugi dan. Mislim pa, da je Huawei do takega rezultata, ki se je pravzaprav pojavil šele po prvi večji nadgradnji operacijskega sistema (prej je bila vzdržljivost precej povprečna), prišel tudi z manjšim trikom. Telefon namreč precej agresivno zapira aplikacije v ozadju, tako da kdaj katera od tistih v rabi mora naložiti na novo. Na žalost se tega nikjer v nastavitvah ne da korigirati. Dobra novica je, da kljub želji po čim daljšem trajanju baterije vse deluje izjemno tekoče.

Nepričakovano pa me je Mate 10 Pro najbolj presenetil pri fotografiji. Mogoče zato, ker so me vsi prejšnji dvooki Huaweijevi sistemi rahlo razočarali. Najnovejši končno izpolnjuje obljube s predstavitev in daje konstantno dobre rezultate, zato je to tretji razlog za izbiro tega telefona. Ali naj izboljšanje pripišem novemu hardveru ali umetni inteligenci, ne znam oceniti. Verjetno gre za kombinacije več faktorjev. V vsakem primeru so dinamika, detajli in šum na ravni najboljših. Celo zum, ki ga omogoča kombinacija obeh tipal, ni napačen. Tudi prepoznava motivov dovolj dobro deluje, da se skoraj lahko neham pritoževati nad tem, da Huawei še vedno nima samodejnega HDR-ja. Mogoče je ostrenje robov rahlo pretirano, ampak v splošnem sem užival v fotografiranju s tem telefonom, tudi ročno se da še marsikaj izboljšati. Črnobeli način ni moja obsesija, lahko pa da zelo dramatične rezultate, pa tudi zamegljevanje ozadja je napredovalo, četudi ima še naprej pomanjkljivosti.

Za video bo treba razviti še hitrejši procesor, ki bodo omogočal snemanje s 60 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K, in najti načine za še boljše umirjanje slike. Trenutno je Huawei nekje na sredi. Video je dober, ne pa izjemen. Pohvalim lahko zajemanje zvoka, tudi slika je v osnovi lepa in algoritmi dobro obvladujejo spreminjanje svetlobe, sama mehkoba videa in kakšne napredne možnosti pa ostajajo izziv za naslednjič. In, kar me res moti – pritisk na ikono za video šele zamenja način, ne sproži snemanja, kot ga drugod. Res ne razumem, zakaj bi bilo treba preklapljati med foto- in videonačinom, naj se zajemanje začne takoj. Ne pa da po pol minute ugotovim, da pravzaprav sploh ne snemam.

Huaweijev uporabniški vmesnik je nasploh kombinacija uporabnih dodatkov v primerjavi z osnovnim Androidom ter frustrirajočih nepotrebnosti in manjkajočih malenkosti. Določene stvari so mi všeč. Denimo možnost temnega vmesnika, ki ozadje določenih aplikacij, obvestilnega polkna ali nastavitev naredi povsem črno, kar je odlično za zaslon OLED. Pa nastavljanje marsičesa, od prilagoditev zaslona do privzetih aplikacij. In možnost vključitve »vedno vklopljenega zaslona«, ki pa je skrita nekje v rubriki zaklepanje zaslona. Druge malo manj. Denimo izgled ikon ali nepregledna aplikacija za sporočanje, kjer je treba ročno umakniti tipkovnico, da človek sploh pride do polja za vnos besedila. In vse opisano v naslednjem odstavku.

Še vedno je nekaj nevšečnosti, nerazumljivo izpuščenih bližnjic in drugih priročnosti, ki bi res olajšale uporabo telefona in ki jih konkurenti poznajo. Ni hitrega načina za zbujanje zaslona (denimo dvojni trepljaj), ni dvopritiska na eno od tipk ali druge bližnjice za hiter skok v fotoaparat. Telefon je še vedno lahko (»pametno«) odklenjen samo s povezanimi napravami, glede na lokacijo pa ne. Tako moram reč prijemati v roko, ko je na mizi. No, vsaj prepoznava prstnih odtisov je hipna in zanesljiva. Informacije na izključenem zaslonu so samo to – statičen prikaz ure, odstotka baterije in peščice ikon, uporabniku ni omogočena nikakršna interakcija brez zbujanja zaslona, kar pa zahteva pritisk tipke. Pri večini ostalih s to funkcionalnostjo se da upravljati glasbo (podkaste), na hitro skočiti v sporočilo in podobno. Huawei se hvali z uporabnostjo svojega vmesnika EMUI, vendar je vmes pozabil na nekatere osnove. Lahko bi jih dodal v kakšni nadgradnji, ni še prepozno.

Razen za tiste pomanjkljivosti, ki so strojne narave. Huaweijeve mobilnike že dolgo krasi možnost vstavljanja dveh kartic SIM, kar ohranja tudi Mate 10 Pro. Toda tokrat sta obe reži enaki, druga ni več »hibridna«, ki bi lahko sprejela tudi pomnilniško kartico microSD. Tako je uporabnik omejen na 128 GB vgrajene shrambe, kar resnici na ljubo ni huda omejitev, kajti prostora je za večino potreb dovolj, vseeno pa mi čisto načelno ta poteza ni ljuba. Kot tudi ne vidim pravega razloga za odpoved izhodu za slušalke. Da, zraven je prilagojevalnik, ki deluje, in bolj ali manj sem že zdavnaj prešel na bluetooth, ampak … In poskus kompenzacije s stereo zvočnikoma je bolj polovičen. Ker zgornji zvočnik (ki je drugače v uporabi za telefonske pogovore) samo malce gode zraven, je skupni rezultat soliden, ne izjemen. Zanimivo je, da ima zvok povsem drugačno resonanco, če je telefon postavljen navpično, kot takrat, kadar je v vodoravnem položaju. Navpično je bolj poln, z več basovskega pridiha. In zanimivo je tudi, da je ob vseh naštetih izgubah v telefon vendarle našel pot infrardeči oddajnik za upravljanje naprav domačega kina.

Potem pa je tu možnost uporabe telefona kot PC-ja. Če ga s prilagojevalnikom iz USB-C na HDMI ali Displayport priključiš na monitor ali televizor, dobiš okolje, ki spominja na klasično računalniško namizje. To bi lahko bil razlog #4 za nakup prav tega modela, a tudi ta funkcionalost potrebuje še veliko dodelave. Saj se da početi marsikaj, tipkati besedila, odgovarjati na maile, gledati video na velikem zaslonu. Če priključiš tipkovnico in miško (najbolje čez bluetooth), je to res mini računalniško okolje. Bodo pa morali razvijalci prilagoditi aplikacije upravljanju s kazalko in večjemu zaslonu, Huawei bo moral dodelati svojo sledilno ploščico (vanjo se prelevi kar zaslon telefona), ki zdaj ne pozna nobenih pritiskov, ponuditi kakšne nastavitve in izboljšati še kaj. Potencial je, pa tudi izvedba brez nujnega dodatnega (dragega) podstavka je v redu. Bi bilo pa smiselno, da bi »dongle« dodali že v škatlo in tako več kupcev sploh seznanili s to funkcionalnostjo.

Skozi nekaj tednov testiranja mi je Huawei Mate 10 Pro zlezel pod kožo. Lep in velik zaslon (brez robov!), dober fotoaparat in odlična baterija so poskrbeli, da se skoraj nisem oziral na drobne pomanjkljivosti in da imajo ostali zdaj še težje delo. Upam, da ga umetna inteligenca skozi uporabo res še izboljša.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja