HP Pavilion x360: Cenejši posnemovalec je zapustil dober vtis
Matjaž Ropret 21. februarja 2017 ob 13:18

Večina dobrih idej hitro dobi posnemovalce. Zato ni bilo treba dolgo čakati, da so drugi proizvajalci skopirali koncept Lenovove Yoge, kjer se zaslon (na dotik) prenosnika zavrti povsem naokrog. Saj ne, da bi kdo res uporabljal tako težko reč kot tablico, a približati zaslon očem in skriti tipkovnico, tako na kolenih ali na mizi je za ogled nekaterih vsebin kar uporabna možnost. In ker ima Lenovo v dostopnem cenovnem segmentu (pod tisoč evri) v glavnem samo večje, ne tako zelo prenosne modele, je konkurenca zaznala priložnost. HP-jev Pavilion x360 je točno tak izdelek. Dovolj majhen in lahek prenosnik za tiste, ki jim je to pomembno, ne morejo pa si privoščiti Yoge 910 ali katerega od naprednejših HP-jev z oznako x360.

Nekaj oblikovnih rešitev kar popestri ta prenosnik.

HP ima tri modelne linije tovrstnih prenosnikov. Pavilion x360 je najcenejša, nad njo je Envy x360, ti prenosniki so nekoliko lažji in tanjši, na vrhu ponudbe pa so modeli Spectre x360, ki so izdelani iz boljših materialov, imajo kakovostnejše zaslone in druge komponente, drugačen nabor priključkov in še kakšna razlika bi se našla. Ampak pri teh je tudi cena v območju preklopnega originala. Pavilion x360 v taki konfiguraciji, kot sem jo testiral, in ki je trenutno v Sloveniji tudi edina v ponudbi trgovcev, stane malo čez 800 evrov. Za tak denar kupec že pričakuje nekaj več od tistega osnovnega prenosnika za pet, mogoče šest evrskih stotakov. Pa to ne more biti samo zaslon, ki se suče naokrog, mislim še na ostale lastnosti. Glede tega HP večinoma ne razočara.

Tehnološko je zasnova kar solidna. Procesor je core i5-7200u, torej čip iz zadnje generacije Kaby Lake, ki teče pri 2,5 GHz. Pomnilnika je za srednji (pa resnici na ljubo tudi zgornji razred) klasičnih osem gigabajtov, disk je SSD, a relativno majhen s 128 GB, zaslon prepoznava dotike in ima polno visoko ločljivost (1920 x 1080), med priključki sta čitalnik pomnilniških kartic (pohvalno) in izhod hdmi, usb-ji so kar trije. Bluetooth, wi-fi in kamera so standardna oprema, na žalost brezžični vmesnik ne podpira novejšega standarda ac. Ločenega grafičnega čipa pri tej ceni tudi nisem pričakoval, zato pa se zvočniki hvalijo z napisom Bang & Olufsen. Strogo po specifikacijah gledano bi si želel večjega diska, z 256 GB se da precej lažje živeti kot s 128, kjer se je treba ves čas odločati, kaj iz oblaka bo sinhronizirano in kaj ne. Procesor se mi zdi povsem dovolj hiter, tudi z videom in občasnimi igrami nima težav, tam bolj do izraza pride ne najbolj posrečen sistem odvajanja toplote.

Samo ohišje ni zadnji krik industrijskega oblikovanja, a je vseeno svetlobna leta pred večino anemičnih in generičnih prenosnikov v tem cenovnem razredu. Predvsem zadeva ni dolgočasno oglata, tu in tam se linija rahlo prelomi in še posebej barvno ta prenosnik kar izstopa. V osnovi je na zunaj »zlat«, kot je to zdaj moderno, odprt je temno siv, a z vzorcem pod tipkovnico, kar doda nekaj z edinstvenosti in atraktivnosti. Prevladujoč material je seveda plastika, a na otip kar kakovostna in izdelava se zdi dobra. Nekateri gumijasti blažilniki izdajajo, da to ni prenosnik višjega cenovnega razreda, a seveda opravljajo svojo vlogo. Vse skupaj prispeva k ne ravno najmanjši masi za tako velikost računalnika – 1,6 kg. Ni pretirano, bi si pa želel kakšnih 10 ali 15 dag manj. Največja težava pri ohišju se mi zdi postavitev rež za odvajanje toplega zraka okrog procesorja. Te so na spodnji strani in tako gre toplota v mizo ali v kolena, namesto brez ovir v prostor. Gumijaste podlage je ravno za nekaj mm, tako da veliko prostora za odvod zraka res ni. In to se pozna na hitrosti in glasnosti ventilatorja, ki ima veliko več dela, kot bi ga imel pri bolj smiselno zasnovanih režah.

Pri takih »dvoživkah« je kakovost zaslona ključnega pomena. Slabi vidni koti ali sprane barve takoj vse pokvarijo in pri tem HP-ju na srečo takih težav ni. Ni to ekran z najbolj živimi barvami, pa je čisto dovolj lep in svetel, da prenosniku ne dela sramote. Tudi ločljivost se mi zdi ustrezna, ravno pravšnja, vsaka večja že pomeni povečevanje prikaza v nastavitvah, česar v osnovi ne maram. Glede na velikost prenosnika in kar zajetne robove okrog ekrana bi bil ta lahko celo nekoliko večji. Občutljivost na dotik bi bila prav tako lahko rahlo boljša, saj je treba malo močneje pritisniti, kot smo navajeni s telefonov ali tudi kakšnega drugega prenosnika. Vseeno pa deluje dobro in doda tisto dodatno dimenzijo pri uporabi računalnika, ki mi je blizu že od prvih tovrstnih modelov naprej. Tečaji za vrtenje so kakovostni in lepo skriti, ne kot pri dražjih Yogah, kjer prav bodejo v oči. Sledilna ploščica je nekje vmes med starejšimi in najnovejšimi. Je kar solidno odzivna in velika, so pa tudi bolj natančne in večje. Ampak pri takem prenosniku se mi zdi sledilna ploščica drugotnega pomena, kombinacija miške in zaslona na dotik jo naredi skoraj nepotrebno.

Tipke so v redu, imajo precej več hoda kot pri marsikaterem dražjem prenosniku, ki mora biti bistveno tanjši. Zato pa mi ni všeč njihov razpored, ves čas sem pritiskal < namesto puščice levo, ker je ta tipka med smernimi in altom. Tudi potrditvena tipka (enter) bi morala biti pokončna, ne ležeča. Zvočniki B&O so dejansko glasnejši kot pri večini drugih prenosnikov, pa tudi kakovost zvoka je na malo višji ravni, čeprav za kakšno resnejše poslušanje glasbe še vedno priporočam resne zvočnike s konkretnimi basi. Založenost s priključki je, kot sem že omenil, dobra. Se je pa proizvajalec v nižanju stroškov na daleč ognil vsem novejšim. Tako je za polnjenje še vedno tu standarden HP-jev lastni priključek in tudi za vse ostale namene ni nobenega vhoda oz. izhoda USB-C.

Malokdo veliko uporablja prenosnik na terenu, a tale je vendarle eden od teh, ki so namenjeni prenašanju naokrog. Zato je trajanje baterije kar pomembno. Rezultati pa so nekje v zlati sredini, saj reč zdrži kakšnih pet do šest ur z enim polnjenjem.

HP Pavilion x360 je lahko kar primeren, dovolj zmogljiv in cenovno sprejemljiv nakup za uporabnike, ki svoj računalnik vedno potrebujejo s seboj. Nekaj kompromisov je očitnih – rahlo prevelika masa, majhen disk, starejši priključki –, vseeno pa je skupno gledano vtis kar pozitiven. Malo lažjega modela z USB-C in vsaj 256 GB diska za ne pretirano višjo ceno pa bi bil sploh vesel. Ampak potem verjetno do izraza ne bi prišla Envy in Spectre.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja