HP Pavilion 15: V redu osnova za pravo konfiguracijo
Matjaž Ropret 20. marca 2017 ob 17:30

Zmogljivejši prenosniki, kot je tale HP Pavilion 15, so v neugodnem položaju. Glede na želje večine kupcev, ki iščejo računalnike do 600 evrov, so absolutno predragi, hkrati pa ne izpolnjujejo nujno zahtev tistih, ki bi vseeno odšteli nekaj več. Ker tak sistem s 15,6-palčnim zaslonom in kar veliko baterijo ni ravno tanek in lahek, po navadi glavno razlikovalno lastnostjo dražjih modelov. S čim torej lahko prepriča?

Tehnične lastnosti vsekakor govorijo v prid temu, da je smiselno odriniti nekaj stotakov več. Ta računalnik s procesorjem core i7 (7500u), 128 GB diska SSD in terabajtom trdega diska, ločeno grafično kartico Geforce 940MX z namenskim pomnilnikom, 8 GB delovnega pomnilnika in zaslonom polne visoke ločljivosti stane 950 evrov in to se mi upoštevajoč našteto ne zdi pretirano, a tudi ne ravno ugodno. Bolj je vprašanje smiselnost vsega tega in priključkov, ki jih Pavilion 15 ponuja.

Za prenosnik je nedvomno hiter. Procesor vse do zapisovanja videoposnetkov nima nikakršnih težav in sistem je hitrejši kot denimo Pavilion x360 s procesorjem i5 (7200u), ki je stopničko nižje v Intelovi hierarhiji. Tudi tu je sicer nekaj preveč brnenja ventilatorja in občasno ustavljanje, ampak manj kot pri Yogi 910 z enakim procesorjem, ker je hlajenje vendarle bolj učinkovito. K hitrosti pripomoreta tako grafični čip kot tudi disk SSD, saj večina opravil na srečo teče z njega, tako niti ne trpi zmogljivost niti ni dosti slišati običajnega diska. Razen takrat, ko dostopa do kakšnih podatkov. Predstavljam si, da bodo na njem fotografije in videi, na SSD-ju pa programi in ostali večkrat zahtevani podatki. Sam bi sicer zlahka žrtvoval trdi disk v zameno za dodatnih 128 GB (torej skupno 256 GB) na SSD-ju, ampak take opcije ni v ponudbi.

Zaslon je ustrezen za to diagonalo. Na manjšo ločljivost osebno ne bi pristal (razen, če bi bil omejen s proračunom in bi bile ostale lastnosti na nivoju), večja se mi tudi ne zdi nujno potrebna. Vidni koti so za ekran prenosnika kar dobri, brez težav si več ljudi naenkrat ogleda fotografije ali kakšen video. Svetilnost ni izjemna in barvna živahnost tudi ne, se pa ne pritožujem čeznju, ker gre vendarle za izdelek s ceno pod tisoč evri. Tipkovnica je dobra, tipke »prave«, ne zmanjšane v katero koli smer. Manjka jim samo osvetlitev, kar pa pri takem računalniku, ki bo večino časa na domači mizi, tudi ni večja pomanjkljivost. Sledilna ploščica bi bila lahko večja, je pa lepo odzivna. Miška je priporočljiva, a ne nujna.

Zmogljivosti seveda vplivajo na trajanje baterije, ki pa je vseeno bistveno daljše od tistega pri ultratankih prenosnikih. Po mojih izkušnjah kar nekje do dvakrat daljše, kar pomeni od šest do osem ur delovanja, odvisno od tega, kaj sem počel. Seveda video številko približa spodnji vrednosti, zgolj kakšno tipkanje besedil pa jo dvigne k zgornji. Ampak, spet, baterija pri takem prenosniku ni ključnega pomena, ker bo ždel na mizi, ves čas priključen na napajanje.

Ohišje je, kot rečeno, precej debelo, pa tudi dokaj plastičen občutek oddaja. Ne da bi bilo krhko ali kaj takega, ni pa kakšne prestižnosti in vzbujanja asociacij z rokodelskimi izdelki. Dokaj cenena zasnova prispeva k zmerni masi, saj malo čez 2,1 kg kar ugoden podatek za to velikost prenosnika. Podobno kot pri x360 so tudi tu poskušali zadevo malo olepšati z barvo in vzorcem, kar jim je solidno uspelo. Bi pa lahko lepše skrili tečaje za odpiranje zaslona. Na prvi pogled je jasno, da to ni izdelek iz družine Spectre ali konkurent macbookm, temveč še vedno plastičen računalnik za množice.

Med priključki podobno kot pri manjšem x360 pogrešam USB-C, tako za polnjenje kot za druge namene. Na voljo so sicer trije USB-ji (dva 3.0), HDMI, čitalnik kartic SD, izhod za slušalke ter omrežni priključek in optična enota, ki ju tako veliki prenosniki še imajo, manjši in tanjši pa že zdavnaj ne več. Prvi je dobrodošel, brez drugega pa bi zlahka shajal. Pohvalo si zaslužijo zvočniki, saj nanje marsikateri proizvajalec pomisli čisto na koncu, tu pa imajo oznako Bang & Olufsen in čeprav so daleč od kakšne avdiofilske kakovosti, se vseeno dovolj spodobni, da ni treba nujno priključevati zunanjih.

Tudi po dvotedenskem testu ne vem prav dobro, komu bi priporočil ta HP-jev prenosnik. Seveda se sem ter tja najde kakšen uporabnik, ki mu je bolj kot prenosljivost pomembna zmogljivost, in za takega je Pavilion 15 lahko zelo primerna izbira. Kaj dosti več moči se v prenosnem računalniku za dostopno ceno tako ali tako težko dobi. Ampak večina potencialnih kupcev bi se verjetno zlahka odrekla enemu od obeh diskov, mogoče celo grafičnemu čipu in pomnilniku ter zamenjala procesor i7 z i5, kar bi prineslo občutno nižjo ceno. Taka konfiguracija, ki pa v Sloveniji ni na voljo (je pa v tujini), bi bila verjetno prodajno precej bolj mikavna. Tako pa je to računalnik s konfiguracijo, kakršno bi bilo lepo imeti, a jo večinoma spregledamo pri iskanju ali nižje cene ali večje prenosljivosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja