HP Envy 17: Zmogljiv velikan za domačo mizo
Matjaž Ropret 12. aprila 2018 ob 10:40

Trikilogramski monstrumi s 17-palčnimi zasloni, ki se hočejo izdajati za prenosne, nikoli niso bili med mojimi najljubšimi manifestacijami PC-jev. Vseeno pa jim od časa do časa dam novo priložnost, da se izkažejo. HP-jevemu predstavniku Envy 17 je na tokratnem testu kar uspevalo. Še vedno vidim precej več smisla v prenosnikih klasičnih velikosti in mas, vseeno pa tudi ti večji nadomestki namiznih računalnikov imajo svoje prednosti in načine uporabe.

Medtem ko je večina inovacij v svetu prenosnikov osredotočena na majhne, lahke, vsestranske, fleksibilne, seksi izvedbe, guliverski modeli ostajajo podobni, kot so vedno bili, in tiho opravljajo svoje poslanstvo. Marsikomu so za domačo uporabo bolj všeč kot tisti z najbolj običajno 15,6-palčno diagonalo zaslona. Dodatnih 1,7-palca pač prinese precej površine za delo v excelu, pregledovanje in obdelovanje fotografij, dva hkrati odprta brskalnika, montiranje videa, youtube čez cel zaslon. Če pri manjših vidimo aluminij in druge ekskluzivne materiale, tu še naprej prevladuje plastika. Linije so precej bolj enostavne, razen pri zaključku pokrova, ki računalnik naredi zanimiv s tistega konca, ki ga uporabnik ne vidi. In na žalost poskrbi, da zaslon ne gre toliko nazaj, kot bi mi včasih ustrezalo. HP lepotno situacijo poskuša izboljšati z določenimi vložki, kot so reže zvočnikov čez skoraj celotno širino. Srebrna pri tem proizvajalcu je tudi zelo všečna in prepoznavna. Samostojen (brez »poslovnega« dela, ki se je odcepil v Hewlett Packard Enterprise), z novim znakom in novim zagonom ima vodilni svetovni proizvajalec v zadnjem času bolj koherentno in kontemplacije vredno pahljačo prenosnikov kot prej, ko se je večinoma oklepal prodaje podjetjem, za domače kupce pa ni imel prav veliko zanimivih modelov.

Envy v angleščini pomeni zavist in ob specifikacijah tega stroja bi lahko kdo občutil prav to. Zmogljiv štirijedrni procesor core i7 (osme generacije), 16 GB pomnilnika, 512 GB diska SSD in še ločena grafična kartica Geforce MX 150 z dvema namenskima gigabajtoma pomnilnika. Zadnja obljublja tudi nekaj igričarskih sposobnosti, a vseeno ni razloga za prevelik optimizem na tem področju. Ampak obdelajmo najprej še druge glavne lastnosti tega računalnika. Zaslon je konkretnem primeru imel polno visoko ločljivost, za slabih 300 evrov pa se da, vsaj v tujini, dobiti tudi izvedbo 4K. To vsekakor priporočam, ker se pri Full HD na dobrih 17 palcih že vidijo posamezne pike, slika ni povsem »čista«. Ker niti svetilnost ni najboljša, bi težko rekel, da vsaj v tem oziru zaradi prehoda na višjo ločljivost kaj izgubiš. Še vedno bi bila moja osebna izbira manjši prenosnik in ob njem večji monitor za domačo uporabo. Je pa res, da marsikdo sploh nima potrebe po tem, da bi računalnik odnesel kamorkoli od doma, po stanovanju pa takole reč še lahko prestavljaš, če ti ustreza delati ali igrati igre v kakšni drugi sobi, medtem ko bo monitor vedno na isti mizi. In konkreten zaslon je vseeno dovolj dober s spodobnimi vidnimi koti.

Nabor priključkov je pričakovano bistveno obširnejši kot pri »pravih« prenosnikih. Več je USB-jev, med njimi eden vrste C (ki pa ne podpira protokola thunderbolt 3), potem je tu še omrežni priključek, bralnik kartic in tako naprej. Pa seveda optična enota, ki je v ultralahkih prenosnikih že davno ne srečujemo več. Tipkovnica je polne velikosti in ima še številčni del. Zato se je treba malo prilagoditi ob prehodu z »ultrabookov«, ker je seveda del ta tipkanje besedila pomaknjen rahlo v levo, začetna kalibracija dlani ni sredinska in zato se lahko vsaj prvih nekaj dni pojavljajo napake. Samo tipkanje je kar OK, želel bi si nekaj več mehkobe v tipkah in večstopenjsko osvetlitev. Manj kot pri tipkovnici razumem postavitev in predvsem velikost sledilne ploščice. Ta je sicer kar lepo široka, a ji zato manjka višine. Pa bi težko kdo trdil, da v takem velikanu ni prostora za večjo. Je pa vsaj kolikor toliko natančna, čeravno sem delal že z marsikakšno precej bolj uživaško.

Opremljenost in cena, ki trka na mejo evrskega tisočaka in pol, obljubljata izvrstno odzivnost in zmogljivosti. Kar »mašina« večino časa tudi izpolnjuje. Prikazovanje videov, premetavanje fotografij, obvladovanje velikega števila zavihkov brskalniku, vse to zmore hitro, brez pritoževanja. Z nekaj piša zaradi ventilatorjev, ampak je znosno. Povsem pa razumem in tudi pričakujem, da se bo kdo vprašal, ali je lahko to tudi spodoben igričarski prenosnik – da ni treba posegati po še dražjih, namenskih modelih. Na žalost moram poročati, da resnim igričarjem na ostaja nič drugega kot Omen ali primerljivi računalniki. Igre se sicer da igrati – povsem normalno, brez zatikanja -, toda večinoma samo v HD-ju, ne v pravi visoki ločljiovsti. Pri 720p  si lahko večina iger privošči še lep nabor detajlov in senčenja, medtem kot za 1080p zmanjka moči tako procesorju kot grafičnemu pomagalu z dna Nvidijine lestvice. Za resno špilovanje je nujen vsaj Geforce 1060 z štirimi ali več gigabajti ločenega pomnilnika. Geforce se sicer vključi sam, če zazna program, ki bi potreboval njegovo pomoč in če so nameščeni ustrezni gonilniki.

Je pa že zdaj skoraj obvezna neprestana priklopljenost na električno omrežje. Baterija pri polnih obremenitvah (igranju ali zapisovanju videa) izdihne po približno uri in četrt,  pri običajni uporabi se da ta čas podvojiti, do treh ur avtonomije pa se na testu nisem prebil. Dovolj torej za kakšen krajši skok v drugo sobo, potem pa bo treba nazaj tja, kjer je stroj sicer parkiran.

Še nekaj besed o zvočnikih. Ponašajo se z oznako Bang & Olufsen, v opravilni vrstici je tudi nastavitev za »izboljšavo« zvoka na osnovi te znamke avdio naprav. Vendar svetujem njen čimprejšnji izklop, ker zgolj ojača glasnost na račun razpona, da se tako popolnoma izgubijo nizki toni je zvok brez kakršne koli globine, sploščen na določeno frekvenčno območje. Brez tega se sliši kar solidno, vendar pa ne kaj dosti bolje kot na ultralahkih prenosnikih, kar nikomur, ki je imel kaj opraviti pri snovanju tega izdelka, ne more biti v ponos.

Za slabega tisočaka in pol tako kupec dobi resen, zmogljiv računalnik, ki pa je žal še vedno preslaboten za resen »gaming«. Omen 17, ki to omogoča, ima boljši zaslon in je tudi na pogled precej bolj zanimiv, je za kakšnih tristo evrov dražji. Verjetno pa bi bila kot vsakdanji »namiznik« za večino dovolj tudi cenejša različica modela Envy s procesorjem i5 in manj pomnilnika.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja