Google Pixel 2 XL: Samo za puriste, ampak zanje idealen
Matjaž Ropret 10. maja 2018 ob 13:29

Nekdaj je bilo priporočilo za uporabnike, ki so jim pri telefonih najbolj pomembne lastnosti čist izgled Androida, nobenih podvojenih aplikacij in ažurne posodobitve, enostavno. Kupili so si takrat aktualnega Nexusa, požrli nekaj kompromisov, a kljub temu precej zadovoljno živeli, pa še pretirano jim ni bilo treba poseči v bančni račun. Pa vendar noben od teh telefonov ni prišel niti blizu statutu uspešnice, morda je bil Nexus 5 še na najboljši poti. Ves čas so ostajali telefoni za gike in androidne puriste. Kolikor bi Google z linijo Pixel to rad spremenil in prodrl v osrčje množičnega trga ali pa vsaj v premijski del ob bok Applu, je za zdaj rezultat enak. Kupci so pretežno isti. Ti, ki jim gredo na živce androidne preobleke in druga pretiravanja ali lenoba pri posodobitvah Huaweija, LG-ja, Samsunga in ostalih. Zame je Pixel 2 XL precej blizu idealnemu žepnemu kompanjonu, marsikomu drugemu pa bi se verjetno zdel skrajno špartanski in nezanimiv.

Nexuse sem vsaj testiral skorajda vse, izmuznila sta se mi, kolikor se spomnim, čisto prvi in pa Motorolina enormna šestica. Zadnjega med njimi, Huaweijevega 6P, sem tudi malo konkretneje in dlje časa uporabljal. In me je navduševal ter hkrati frustriral s fotoaparatom. Dajal je izvrstne rezultate, fotografije pa je obdeloval kriminalno počasi za telefon zgornjega cenovnega razreda. Če se ne bi tako obiral pri zame eni najpomembnejših funkcionalnosti in če bi baterija zdržala malo dlje, bi ga mogoče celo posvojil za primarni telefon. Tako pa sem se sčasoma brez pretiranega obotavljanja poslovil od njega. Toda Galaxyji, P-ji, Tovariši, Xperije in ostali vsi prinašajo s seboj določene probleme, ki jih ne bi bilo, če bi se proizvajalci bolj osredotočili na bistveno in se manj posvečali dodajanju vedno novih vprašljivo uporabnih funkcij in možnosti. Pri Pixlu je v ospredju pristop »manj je več«, kar meni ustreza. Tako nimam neodstranljivih podvojenih aplikacij, kupa možnosti v nastavitvah in drugod, ki jih nikoli niti povoham ne, konstantnih nadležnih obvestil, risankasto preoblikovanih ikon in še česa. Res tudi izgubim kakšno priročno bližnjico tu in tam, toda minimalistična eleganca vse to odtehta.

Treba pa se je zavedati, da tudi zunanja podoba odseva to filozofijo in je bolj podrejena funkciji kot formi. Kar me pravzaprav ne moti. Mogoče je reč res rahlo velika, toda robove ima lepo zaobljene, da jo je prijetno držati, in osrednji del iz trdne kovine, kar daje dober občutek trdnosti. Zadnja stran je na vrhu steklena, večina pa je prav tako kovinska, vendar s prijetnim premazom, ki poskrbi, da telefon ne drsi pretirano iz rok in da ne zbira prstnih odtisov. Kako se bo ta barva sčasoma spraskala, bomo še videli, v prvem mesecu uporabe ni kakšnih sledov. Všeč mi je nesvetleča (»mat) črna. Bele raje nisem naročil, ker nisem bi prepričan, kako bo »panda« – zgornji del je v vsakem primeru črn, izpadla v živo. Malo so ga vremensko zaščitili, kar je dobro za podzavest, v vodo pa ga seveda raje ne mečem. Velikost gre vsaj delno na račun stereo zvočnikov zgoraj in spodaj, ki tako v navezi z zaslonom »dve proti ena« podaljšujeta telefon. Sta pa zvočnika predvsem glasna, medtem ko ju za kakovost ne morem ravno pohvaliti. V redu sta za podkaste, serije. filme in določene glasbene zvrsti, denimo pop, za rock in še kaj drugega pa jima absolutno manjka basov.

Kljub začetnim slabim ocenam in pritožbam nad zaslonom sem se odločil, da je XL tisti od Pixlov druge generacije, ki si zasluži pozornost. LG-jev zaslon OLED sem pred tem že videl v modelu V30 tega korejskega proizvajalca in res ni navdušil, a tako grozen spet ni bil. In vseeno je velik in v koraku s trendi, manjši Pixel 2 pa ima majhen ekran še klasičnega razmerja 16:9 ter enormne robove okrog njega. Res je, da ta prikazovalnik OLED ni idealen. Še najbolj v njegov prid govori ločljivosti, ki je višja, kot pri mnogih tekmecih. A zato trpi t. i. uniformnost zaslona, kar se vidi pri slabši svetilnosti, ko sploh bela ni povsem enakomerna. Prav pri beli podlagi (denimo pri branju besedila) je opazno tudi razvpito spreminjanje barve v modro, če telefon malo zasučem po navpičnici. Ampak to se da preživeti in res je vidno samo pri belini, pri fotografijah skoraj ni razlike. Na začetku se je Google soočal tudi s precejšnjimi kritikami, da je zaslon anemičen. Zato so prvotnima načinoma naravne barve in poudarjene barve dodali še nasičene barve, ki pa gre v drugo skrajnost. Če z »naravnim« načinom barvitosti praktično ni, je pri nasičeni nastavitvi pretirana. Ravno nekje v sredi bi bilo idealno, toda domnevam, da to pri tem konkretnem zaslonu in njegovi tehnologiji preprosto ne gre. Vseeno pa je to OLED z večino svojih prednosti, od omenjenih živahnih barv do pravih črnin. In to je še vedno bolje od velike večine LCD-jev.

Zaslon postane modrikast, če vanj ne zreš naravnost. Je pa to opazno predvsem pri besedilu na beli podlagi.

Velika prednost Pixla, vsaj zame, je v tem, da ne nadleguje uporabnika na čisto vsakem koraku. Večina drugih androidnih telefonov ves čas cinglja z obvestili – preveri to aplikacijo, poskusi ta trik, oni program porablja baterijo, ta galerija je na voljo za ogled, itd Tu sem na začetku dobival obvestila »galerije«, aplikacije Google Foto, odkar pa sem še ta »prepovedal«, imam blažen mir. Telefon zažvrgoli res samo takrat, ko pride sms ali še kakšna novost v aplikacijah, ki jim izrecno dovolim obveščanje. Tudi izgled se mi zdi za raven ali dve nad tisto pri večini preoblek. Če Googlova estetika pri strojni opremi ni nič posebnega, pri programski definitivno prekaša Huaweijevo, LG-jevo, Samsungovo in ostale. Ikone so lepe, niso prevelike, iskalna vrstica zavzame nekaj prostora in je najraje ne bi imel, a je okusno integrirana na domači zaslon, obvestilno polkno ima prijetno kombinacijo bele in črne, enako nastavitve. Še vedno navijam za črno ozadje po celotnem sistemu, toda že zdaj se mi oči kar spočijejo, kot po uporabi katerega od testnih telefonov spet primem v roke Piksla. Ušesa prav tako.

Pomirja me še dejstvo, da je na telefonu vedno najnovejša različica Androida, skupaj z aktualnim varnostnim popravkom. Vsaj do jeseni 2020. Moram sicer pošteno priznati, da je zelo malo razlike med Oreom 8.1 ali npr. Nougatom 7.0. In da bi lahko kdo pogrešal katero od funkcionalnosti, ki jo dodajo proizvajalci. Osebno je ne, še posebej, ker je na voljo trkanje po zaslonu za njegovo zbujanje, dvakratni pritisk na tipko za vklop za skok v fotoaparat in prikaz ure ter obvestil na izključenem zaslonu (t. i. always-on display). Zoprno je samo, da se tega ne da nastaviti na določene ure. Brez dvoma pa se odsotnost navlake in integracija strojne in programske opreme pozna pri hitrosti. Ne na »sintetični« v meritvah, ampak pri občutku, kako hitro se odpirajo aplikacije, kako gladko vsebina drsi po zaslonu in podobno. Pri nobenem drugem androidniku ni take mehkobe brez najmanjšega cukanja.

Kot sem omenil, se pri Nexusu 6P kaj takega ni poznalo pri bateriji, tokrat pa je kar precej bolje. Večinoma zdrži dan in pol, preden jo, še ne v oranžnem ali rdečem območju, spet dam polnit. Včasih se lahko to raztegne tudi na dva cela dneva, če zelo veliko »kurim« podatke na terenu, pa je soka ravno dovolj za uporabo do večera. Vzdržljivost ni na ravni kakšnega Huaweija Mate 10 Pro, zagotovo pa vsaj primerljiva ali celo boljša, kot jo imata npr. Galaxy S9 in iPhone X.

Ampak … Vse to je v resnici postranskega pomena. Mogoče bi kdo kupil Piksla zaradi čistega Androida in posodobitev, toda za take želje zdaj obstajajo tudi telefoni iz programa Android One, npr. Xiaomi Mi A1 ali prihajajoči Nokii 6 in 7 Plus. To niso vrhunske naprave, toda v resnici dovolj dobre za večino potreb. Fotoaparat je tisti, ki dela razliko in kjer se kaže Googlova superiornost. Fotografski hardver niti ni kaj zelo poseben. Po en sam objektiv zadaj in spredaj, povprečna velikost tipala in solidna, ampak nič kaj izjemna vrednost zaslonke (f/1,8 in f/2,4 za selfije). Čarovnija je v programskem delu.

Sama fotografska izkušnja je sicer taka kot pri najbolj osnovnem žepnem fotoaparatu. »Trotlci«. Na voljo je nekaj načinov, bistveno manj kot pri večini ostalih, in zgolj izbira, s kakšno stopnjo algoritmov hdr+ sistem obdeluje posnetke, ter drsnik za pod/nadosvetlitev. Kot pri iPhonu. Ročnih nastavitev ni, prav tako ne zapisovanja v raw. Pa tega niti ne pogrešam, ker so rezultati večino časa res osupljivi. In, kar mi je še najbolj všeč, ne zaradi nasičenih barv, močnih kontrastov, izredne ostrine ali neverjetno svetlih fotografij v mraku. Vse to počnejo ostali, mogoče izgleda všečno, po strogo fotografskih kriterijih pa gre v večini primerov za večje ali manjše goljufanje in navijanje določenih parametrov. Pixel tega ne počne, pa so vseeno po mojem mnenju njegove fotografije korak pred ostalimi. Barve so v glavnem precej pravilne, ostrenja robov je ravno prav, predvsem pa je neverjeten dinamični razpon. Telefon v kratkem času zajame dovolj posnetkov, da jih lahko združi v enega, na katerem svetli predeli motiva niso »prežgani« in se v temnih še vedno zelo dobro vidi marsikatera podrobnost. To počnejo tudi drugi, a noben niti pol tako dobro kot Googlovi algoritmi. Ker včasih raje malo podosvetlijo, da se izognejo zažiganju motiva, in ker ne odstranjujejo šuma tako agresivno kot algoritmi pri drugih znamkah, bo na prvi pogled marsikdo fotografijo konkurenčnega telefona razglasil za »lepšo«. Lepota je v očeh opazovalca, o dinamiki pa kaj dosti razprave ni, kdor zna pogledati, bo hitro videl, kateri je boljši. In kar se tiče lepote, imam raje fotografije, ki izgledajo naravno in jih lahko z nekaj potegi drsnikov v katerem od urejevalnikov še malo dodelam, kot pa že v osnovi pretirane, ki se jih ne da kaj dosti več popravljati. Edino področje, kjer je pri mojih primerjavah kdo konsistentno Pixla premagoval, so bili »nočni« posnetki s Huaweijem P20 Pro, pa tudi tam razlika ni bila drastična.

To je prikaz, kako se Pixel izogne presvetlitvam in kako lahko določeni telefoni pretiravajo z barvami, kontrasti in ostrenjem robov.

Še toliko bolj impresivna pa je koda, podprta z umetno inteligenco in strojnim učenjem, pri izdelavi »portretov«. Takih, z umetno zamegljenim ozadjem. Pri tem početju se večinoma kolikor toliko spodobno odrežejo samo naprave z dvookim fotoaparatom, ki lahko malo bolje izmerijo »globino«. Toda Google je z vsemi podatki, ki jih ima v svojih bazah, znova blizu čudeža. Portreti so pogosto osupljivi, z lepim ozadjem in zelo malo izgubljenimi lasmi in ušesi, in zajeti jih je enostavno, ker telefon sam prepozna obraz. Če pa hoče uporabnik na ta način fotografirati kaj drugega, mora zlesti precej blizu in dlje časa poskušati.

Seveda pa večina tega rokohitrstva odpade pri snemanju videa. Tam ni mogoče zajemati več vzporednih posnetkov in jih združevati, zato je kot snemalno orodje Pixel soliden in nič več kot to. Kakovost in umirjanje slike sta sicer v redu, tudi na videih slika ni pretirano sprocesirana, toda nekateri telefoni dajo še kvalitetnejši 4K in nekateri ponujajo bistveno več možnosti prilagajanja. Zato je Googlov fon pretežno za fotografe, kdor pa bi se rad šel vloganje ali kaj podobnega, bo kje drugje našel primernejšo napravo.

Na koncu koncev tako kljub Googlovim željam prebiti se v »mainstream«, Pixel samo nadaljuje in nadgrajuje zapuščino Nexusov. Optimizacija je boljša, hardver malo bolj izpopolnjen, ampak še vedno z opaznimi pomanjkljivostmi glede na konkurenco v najvišjem cenovnem razredu. Ta telefon, pa tudi manjši model z menda bolj kakovostnim zaslonom, bodo še vedno pretežno cenili puristi. Uporabniki, ki se zmrdujejo nad neestetskimi različicami Androida iz Koreje in Kitajske. In fotografi, ki jim pretiravanje pri obdelovanju fotografij z istih koncev sveta para živce. Pa še tretja skupina – zadovoljni prebivalci Googlovega ekosistema aplikacij in storitev. Osebno mi gre za prvo in drugo (tretje pretežno ignoriram) in zato je zame Pixel 2 XL skoraj perfekten telefon. In hkrati se zavedam, da je za veliko večino kupcev bolj primeren kakšen Galaxy S9 Plus. Vseeno pa bi rad videl, da bi Google razširil svojo distribucijsko mrežo in da bi program Android One dobil še več predstavnikov, tudi med bolj zmogljivimi modeli.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja