Goli, kot ob rojstvu
Marjan Kodelja 2. aprila 2017 ob 14:32

V prvi številki računalniške revije Moj mikro iz leta 1984 je bil objavljen intervju s psihologom, doc. dr. Hubertom Požarnikom, s katerim so se pogovarjali o vidikih uvajanja računalniške tehnologije. Zanimiva je njegova misel o zasebnosti, ki postaja iz dneva v dan bolj aktualna. Ne pozabimo, da se je pisalo leto 1984, ko nihče ni natančno vedel, kaj nam bo prinesla računalniška tehnologija, o kakšnem internetu pa ni bilo ne duha ne sluha. Poglejmo, kaj je povedal, mnenje, ali je zadel bistvo, pa si lahko vsak ustvari sam.

»Tisti, ki menijo, da bodo imeli v prihodnosti v sobi ekran in bodo tako rekoč s pritiskom na gumb dobili sleherno novico in vsak podatek, da bodo iz ekrana lahko razbrali ponudbo raznih trgovskih hiš, naročali blago in usluge, plačevali račune in kdo ve še kaj, pozabljajo, da bodo imeli na ta način v hiši posebnega vohuna. Vse, kar bodo počeli, bo namreč ostalo nekje zabeleženo. Centralni računalnik si bo natančno zapomnil, katere podatke iščejo, koliko denarja so zapravili in zakaj in tako dalje, tako da bo mogoče zlahka narediti njihov osebnostni profil in nadzirati njihovo početje. Rezultat bo odprava zasebnosti in človek bo tako hote ali nehote postal vse bolj – kot je zapisal Orwell – steklen.«

Preroške besede

Zaradi transparentnosti podatkov smo razgaljeni. Hubert Požarnik je leta 1984 vedel, ali pa mu je le uspelo uganiti, stvari, s katerimi se spopadamo trideset let pozneje.

Človeštvo se je s podobnimi razmerami spoprijemalo v 15. stoletju, po iznajdbi tiska. Pred tem so bile knjige redke in drage, kdor je potreboval informacijo, se je moral močno potruditi, da jo je našel. Zaradi tiska pa so cene knjig v kratkem času močno padle, informacije so postale lažje dostopne. Tehnološka iznajdba je vplivala na takratno družbo in sprožila družbene spremembe. Vzpostavilo se je sodelovanje med učenjaki, ki je temeljilo na javni in transparentni izmenjavi odkritij in iznajdb, kar je postalo temeljno načelo delovanja moderne znanosti. Javne in vsem dostopne objave, ki jih lahko vsak, če želi in zna, preuči in argumentirano izrazi svoje mnenje.

Digitalne tehnologije so povzročile, da vsak trenutek z običajnimi aktivnostmi – pa če to želimo ali ne – ustvarjamo najrazličnejše informacije, ki se skladiščijo in so na voljo za preiskovanja in analize. Zelo se moramo potruditi, marsikdaj pa to ni mogoče, da za seboj ne puščamo preveč informacij. Ne gre le za podatke, ki jih aktivno objavljamo na spletu, kot so zapisi na družbenih omrežjih, temveč tudi za tako imenovane metapodatke, kot so na primer lokacije pametnih telefonov, zgodovina spletnih iskanj, podatki nadzornih kamer in še cela vrsta drugih podatkov. Svet je postal močno »prosojen« za vse vrste podatkov oziroma, kot je napovedal dr. Požarnik, človek je postal steklen.

V dobi »velikih podatkov«, ko beležijo vse, kar je na voljo, in univerzalnosti dostopa do informacij, to povzroča spremembe na ravni dojemanja informacij. Ko postane nekaj javno znano, informacije nima le določena skupina ljudi in se ne moremo več pretvarjati, da nečesa ne vemo. Ni opravičila, nisem vedel, ker bi moral vedeti, glede na to, da je neka informacija javno dostopna. Nič več zatiskanja oči. Ne samo, da vsi vse vemo, velja tudi, da se vsi zavedamo, da vsi drugi vedo to isto.

Nenadoma torej živimo v svetu, v katerem skrivnosti ni več mogoče hraniti. Oziroma skrivnost ostane skrivnost le določen čas. Kolikšen je ta, je odvisno od sposobnosti skrivanja, tehnološki napredek pa ga zmanjšuje. Družba težko deluje, če vsi vse vidijo in vse vedo, vsak namreč potrebuje nekaj zasebnosti, da je sproščen in kreativen. Ljudje bomo morali razviti obrambne mehanizme, sicer se nam ne obeta nič dobrega. Internet moramo dojemati kot javni prostor izmenjave informacij, kjer nič ne ostane skrito, in ne kot prostor, v katerem nekaj povemo, potem pa menimo, da je to skrito in anonimno.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja