Gibanje, ki bo (morda) spremenilo svet?
Marjan Kodelja 10. aprila 2017 ob 19:57

Prijatelj je tip človeka, ki razmišlja drugače, zunaj obstoječih okvirov. Vse, kar je mogoče, izdela ali popravi sam, namesto da bi kupil napravo, ki bi mu rešila le del obstoječega problema, ali se zanašal na uslugo serviserja.

Morda še niste slišali za gibanje graditeljev (angl.: maker movement). Nič hudega. Ne gre za uniformirano gibanje, temveč za samonikle skupine posameznikov, ki na različnih spletnih straneh, če ni možnosti za fizično druženje, rade volje objavljajo svoje dosežke in pomagajo manj veščim. Gre za razmah filozofije »naredi sam«, ki je v nemilosti, saj v njej izdelovalci naprav in ponudniki storitev vidijo grožnjo. »Zakaj bi nekdo nekaj naredil sam, ko vendarle lahko to kupi od nas?!« Če se za trenutek vrnemo k prijatelju iz uvoda. Sam pravi nekako tako: »Kitajci ponujajo vse mogoče. Poceni, pa še na dom mi dostavijo. Vse je že narejeno in objavljeno na spletu. Le najti moram, sestaviti in prilagoditi, da ustreza mojim potrebam.«

Postati »graditelj« ne zahteva posebnih veščin. Združujejo jih radovednost izvedeti, kako stvari delujejo, želja izboljšati, kar že obstaja, in, redkeje, izdelati nekaj popolnoma novega. To so ljudje, ki se težko zadržijo, da naprave, ki so jo ravno kupili, ne bi takoj razstavili, pogledali, kaj je v njej, in izboljšali njenega delovanja. Definira (opisuje) jih zavezanost konstruktivistični teoriji znanja psihologa in filozofa Jeana Piageta, ki je ugotovil, da ima druženje veliko vlogo pri učenju otrok in odraslih. Rezultat je skupnost, ki poleg kreativnosti ceni družbene povezave, kar sta osnovi nove tehnološke revolucije.

Kdo je graditelj?

Pustimo ob strani filozofijo. Gre za radovednost in razliko v razmišljanju. Kaj pravi večina uporabnikov, ko jim pod roke pride nova naprava? »To je super, to bom uporabljal.« Graditelj razmišlja drugače: »Kako deluje? Kaj je v napravi? Moram pogledati. Nekaj bom tudi sam naredil.« V resnici pa ni treba ničesar narediti, saj večina stvari že obstaja. Z drugimi besedami, gibanje opisuje ljudi, ki so med nami že ves čas in so se pripravljeni učiti, da dosežejo, kar želijo doseči. To je dovolj. Graditelj je tudi človek, pa čeprav je le kupil kartični računalnik, na spletu našel in namestil programsko opremo za medijski center. Pri tem se je veliko naučil, znanje pa morda uporabil pri drugih, bolj zapletenih projektih. Predvsem pa je vse naredil sam. Ni šel v trgovino, kupil napravo in jo doma priključil, ne da bi se mu sanjalo, kako ta sploh deluje. 

Med graditelji so možne različne družbene povezave, najbolj pa so povezani v tako imenovanih heklabih, skupnih prostorih za druženje, delo ter hranjenje orodij in projektov. Vrnimo se nekaj desetletij nazaj. Starejši se bodo spomnili, kako so bili nekoč priljubljeni modelarski, radioamaterski in podobni krožki. Heklabi so danes, kar so bili nekoč krožki, vsebinsko pa bolj usmerjeni v računalništvo, elektroniko in sorodne tehnologije ter manj formalistični. Heklab lahko ustanovi vsak, potrebuje le prostor in dovolj podobno mislečih, ki se bodo skupinskega dela redno udeleževali ter prispevali v skupno blagajno za nakup potrebnih orodij, elektronike oziroma vsega, kar potrebujejo.

Hekerski laboratoriji

Skupni prostor ni nujen, sodelovati je mogoče tudi prek spleta, izkaže pa se, da si veliko ljudi še vedno želi fizičnega druženja in dela. Heklabi privlačijo posebne ljudi, ki jih drugje ne najdemo. To so posamezniki, ki se lotijo vsake, še tako nore ideje, ker jih preprosto ni strah neuspeha. Učenje na napakah je v središču gibanja. »Bom poskusil, če pa iz tega ne bo nič ali če bom kaj skuril, pa kaj potem.« Ker ti ljudje ne poznajo omejitev in niso zaprti v takšne ali drugačne okvire, se tudi ne bojijo poskusiti nekaj popolnoma novega.

Pričakovali bi, da so heklabi zbirališče visoko izobraženih inženirjev. Pa ni tako oziroma je ravno nasprotno. Heklabi so po definiciji odprti za vse, tudi za ljudi, ki ne znajo ničesar, le da so dovolj odprte glave in pripravljeni učiti se. Vsak prispeva k projektu, kolikor lahko, in se postopoma izobražuje. Zato ne čudi, da se oblikujejo tudi znotraj tradicionalnih stavb modrosti, šol. Tudi pri nas, le da jih največkrat drugače imenujejo. Je projekt podmornice ljubljanske viške gimnazije nekaj popolnoma drugega kot srednješolski heklab?

Na voljo jim je (skoraj) vse

Heklab ne nastane čez noč. Člani se že prej poznajo in čas svojega druženja, v baru ali kod drugod, porabijo za razprave o zanimivih tehnologijah, kako te delujejo in kaj bi se dalo narediti. Ko iz kavarniške razprave preidejo v fizični prostor heklaba, pa potrebujejo orodja. Tehnološki napredek in nižanje cen jim gresta na roke. Skupine ljudi ali celo posamezniki si danes lahko omislijo marsikaj, o čemer so generacije »hobitstov« pred desetletjem ali dvema le sanjale. Dosegljivi osciloskopi, še več, naredimo ga lahko sami iz starega računalnika, profesionalna orodja za spajkanje, razvojne plošče, da ne govorimo o 3D-tiskalnikih in podobnem.

Marsikaj je na voljo. Če pa ni, se tudi najdejo rešitve. V heklabu stroj za lasersko rezanje kovine ali kakovostna računalniško vodena stružnica največkrat ni običajni kos opreme. Tudi v takih primerih se najdejo rešitve. Morda nekdo pozna nekoga, ki želeni stroj ima ter ga je pripravljen odstopiti brezplačno ali pa poceni na njem narediti, kar je potrebno.

Nič neobičajnega ni, da iz heklaba nastanejo zagonska podjetja, ki izdelujejo in prodajajo stvari, ki so v njem nastale. Ni pa vedno tako. Nekateri člani že imajo službe in novih ne iščejo, v heklabu pa sodelujejo zaradi želje delati nekaj drugače.

Pokaži, kaj znaš

Pozornost gibanja graditeljev je prvotno usmerjena v pridobivanje znanj in sodelovanje v delovnem procesu, kar pomeni, da so uporabni tudi propadli projekti. Graditelji redno uporabljajo delo drugih kot osnovo za gradnjo nečesa novega. Med temi pa je mogoče najti marsikaj, kar bolj prikazuje strast graditelja, da nekaj izdela, kot da izdela nekaj uporabnega. So pa projekti, ki so postali »izdelki«, na primer medijski predvajalnik Slice na kartičnem računalniku Raspberry Pi. Če ne bi bilo kartičnega računalnika, ki v vseh pogledih podpira in krepi gibanje graditeljev, tudi predvajalnika ne bi bilo. Oziroma bi imeli na voljo le naprave in programsko opremo, ki nam jo nudijo izdelovalci računalnikov in zabavne elektronike. Kar si ti želijo, a to je že druga zgodba.

Kako se vključiti v gibanje? Nasvet je preprost. Začnimo graditi. Postavimo si cilj na primer izdelati napravo z neko funkcionalnostjo, nato pa se zakopljimo v splet, da najprej najdemo ljudi tam zunaj, ki se ukvarjajo s podobno stvarjo. Morda so jo že naredili, napotki za delo in programska oprema pa so na voljo. Naredimo najprej to napravo, ker je najbolj enostavno slediti navodilom za gradnjo in ker se bomo v tem procesu marsikaj naučili. Nato sledijo zahtevnejši projekti, kar pomeni predelavo obstoječega projekta, da bolj ustreza našim potrebam. Naučiti se programirati ni tako težko, kot bi si mislili, prav tako lahko na spletu najdemo pomoč, ko se znajdemo pred oviro, ki je s trenutnim znanjem nismo sposobni rešiti. Zakaj pa ne? Vse, kar potrebujemo, je veliko časa in ne ravno veliko denarja. Ali pa najdimo podobno misleče in ustanovimo lokalni heklab!

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm

Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.

Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja