Galaxy J7, P9 Lite, Xperia XA – Test telefonov za 300 evrov
Matjaž Ropret 15. septembra 2016 ob 10:08

 

Nekaj do 200 evrov bi.

Tak je najbolj pogost opis želja, ko me prijatelji, znanci in bralci sprašujejo za nasvet pri nakupu telefona. In tokrat testirana trojica se v operaterskih ponudbah suče prav tu nekje, v prosti prodaji pa okrog 300 evrov. Z veseljem lahko še pred zaključnimi mislimi povem, da se zdaj za tak denar dobi že čisto spodoben izdelek. Telefon, ki bi ga tudi sam lahko uporabljal.

Prav tak test sem tudi naredil. Na eno od službenih poti sem poleg svojega običajnega Galaxyja S7 Edge vzel samo še Huawei P9 Lite. Čeprav sem imel na voljo še kaj boljšega, zmogljivejšega, preverjenega. Na letalu, v taksiju in med pohajkovanjem, ko sem imel čas med dogodki in sestanki, sem uporabljal skoraj izključno to, malo okrnjeno in cenejšo različico Huaweijevega paradnega telefona. In se občasno spraševal, če mi niso podtaknili česa drugega z zavajajočim napisom. Ker je Kitajec večino časa zelo zvesto izpolnjeval moje želje.

Zraven P9 Lite smo tokrat postavili še Sonyjevo Xperio XA, mogoče celo najbolj zanimiv model od trojice, predstavljene konec februarja na sejmu MWC v Barceloni. In najbolj izpostavljenega iz Samsungove nizkocenovne linije Galaxy J – J7. Tri precej različne izbire v istem cenovnem razredu – P9 Lite se dobi za približno 270, Xperia XA za 300 in Galaxy J7 za 315 evrov. Zato in pa tudi zaradi vsesplošnega napredka poceni telefonov je bilo enkrat za spremembo kar veselje testirati nekaj, kar je daleč od vrhunskega in tehnološko naprednega, nad čemer se po navadi navdušujemo in kar nas pogosto edino zanima.

Nekoč so bili »miniji«, manjše, ampak običajno po lastnostih precej slabše različice vrhunskih modelov, kar pogoste. Zdaj niti Huawei ne oglašuje svojega telefona kot manjšega, ampak z oznako Lite, lahek. Se pravi lažja različica, ki res po dimenzijah ni nič manjša in tudi zaslon je enako velik (5,2 palca) in ima enako, polno visoko ločljivost. Xperia XA ni okrnjeni X, ampak precej samosvoj telefon, kjer je glavna izstopajoča značilnost zaslon skoraj do roba. Kar naredi telefon precej ozek za današnje standarde. Velikost zaslona je malo manjša – pet palcev – in tudi oster ni tako zelo, saj je ločljivost 720p (720 x 1280). Galaxy J7 je daleč največji od trojice, saj korejski proizvajalec tu stavi na fascinacijo kupcev z velikimi zasloni, v konkretnem primeru z diagonalo 5,5 palcev. Na žalost je uporabil enako ločljivost kot pri precej manjšem sonyju, kar je za tako diagonalo res malo premalo.

Samsugov adut je iz redke, izumirajoče vrste. Take, kjer se zadnja stran (pokrov) še da vzeti stran in gre baterija ven. Pa tudi kartica sim je še velikosti micro, ne nano. Drugače pa je telefon v konstrukciji kovinski, zadnja stran pa je iz zdaj že malo pozabljene Samsungove cenene plastike. Ostala dva nista kovinska, se pa vsaj Huawei pretvarja, da je. In sta med redkimi telefoni, ki nimata izbokline za fotoaparat. Xperio XA je pravo veselje držati. Oblika je prijetna in velikost, še posebej širina, kot naročena za nekošarkarjeve dlani. P9 Lite je malenkost bolj oglat, a vseeno neutrujajoč. Glede na občutek v roki bi izbral sonyja, samsung pa se mi je zdel malce prevelik.

Najbolje opremljen telefon med temi tremi je Huawei P9. Edini ima prepoznavo prstnih odtisov (na zadnji strani, kot pri vseh telefonih tega proizvajalca) in 3 GB delovnega pomnilnika, pri ostalih dveh mora sistem shajati z dvema gigabajtoma. Vseeno pa sem na tisti dvodnevni poti, ko sem telefon precej valjal po rokah, opazil občasno ustavljanje, ker mu je malo zmanjkalo sape. Predvsem procesor kirin 650 iz Huaweijeve lastne predelovalnice Armovih arhitektur ni več najnovejši krik mode. Ampak tudi ostala dva nimata kaj dosti bolj naprednega srca. Mediatekov helio p10 v Xperiji je približno nekaj takega kot kirin, le da so počasnejša štiri od osmih jeder še malo počasnejša. Ampak v praksi kaj dosti razlike ni. Podobno velja za snapdragon 617 v J7, vseeno pa je Qualcommova izvedba malce spredaj. In tu Samsungov telefon pridobi pol točke v primerjavi z ostalima konkurentoma.

Fotoaparat je na papirju pri vseh enak. 13 milijonov točk, enako veliko tipalo, največja zaslonka 2,0 ali 1,9. In tudi na monitorju razlike skoraj ni. Ne glede na to pa bi najraje uporabljal Xperio. Po kakovosti fotografij je rahlo boljša, ima pa več možnosti, spremembe v nastavitvah dejansko dajejo rezultate in edina ima fizično tipko za fotografiranje, kar sem vedno cenil. Video se pri vseh konča s kakovostjo Full HD, Huawei pa je tu najslabši. Pri sprednjem, selfijevskem fotoaparatu sta XA in P9 Lite v rahli prednosti pred J7.

V kategoriji zaslon je P9 Lite absolutni zmagovalec troboja. Ne samo največja ločljivost, tudi sama kakovost ekrančka je nad ostalima dvema. V barvah in vidljivosti na soncu je preprosto boljši. Sonyjev zaslon ni napačen, v zaprtih prostorih. Zunaj ni ravno uporaben. Samsungov pa ima za svojo velikost, sploh zdaj, ko smo se navadili na oster prikaz zaradi visokih ločljivosti, enostavno premajhno ločljivost. Nazobčanost besedila je opazna, tudi fotografije in videi izgledajo manj atraktivno. Pri zaslonu J7 izgubi največ. Do sem se je kar dobro držal, podhranjenost pri najpomembnejši lastnosti pa je težko odpustljiva, še toliko bolj, ker je prav to najdražji telefon od te trojice.

Tokrat cena res ni bila merilo, po njej ne bi mogli oceniti, kateri telefon od treh testiranih najbolj prepriča. Ker je to tisti iz uvoda, Huawei P9 Lite, ki pa je tudi najcenejši. Ponuja najbolj kompleten paket, vključno z vse bolj nepogrešljivim čitalnikom prstnih odtisov. Tudi zaslon je izvrsten, ostalo pa je ravno dovolj dobro, da mu za tako ceno težko pripišemo kakšno večjo pomanjkljivost. Še trajanje baterije je presenetljivo dolgo, tudi dva dni bi zdržal ta telefon.

Samsungov v tem troboju res nima najboljših kart. Njegov telefon je najdražji. Razlika ni velika, ampak je. Je res tudi največji, ampak mu nizka ločljivost spodkoplje argument večjega zaslona. Ostalo, vključno s trajanjem baterije je nekje na nivoju ostalih dveh, hitrosti je mogoče celo za odtenek več, ni pa čitalnika prstnih odtisov.

Sonyjeva Xperia XA se je uvrstila tja, kamor bi se po ceni – na sredino. Brez večjih težav bi zmagala všečnostni test, je eden še redkih telefonov, ki se jih res da uporabljati z eno roko. In tudi fotografskega. Da bi jo res lahko priporočil, pa ji manjka čitalnik prstnih odtisov in kanček zmogljvosti. Vseeno pa je bistveno bolj posrečena in ustrezneje cenovno pozicionirana kot precenjena Xperia X.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja