Alan Orlič 17. novembra 2016 ob 13:00

Fotografi se delimo na dve skupini. Na tiste, ki imajo Leico, ter na tiste, ki si jo želijo. Slednji glede na ceno majhne rdeče pike še najbližje pridemo s Fujifilmom.

Ne bom se spuščal globoko v podrobnosti, a za X-T2 se splača stopiti dobro desetletje in še malo nazaj. Fujifilm je tako kot Kodak hitro spoznal, da so klasičnemu filmu bodoči časi nenaklonjeni in je tudi sam razvijal tipala in digitalne fotoaparate. Imel je isto težavo kot ameriški fotografski velikan – kompakte je znal narediti, pri zrcalnorefleksnih pa mu je zmanjkalo ekspertize, kljub temu, da je izdeloval srednjeformatne fotoaparate in še nekaj 35-mm posebnežev, ki so bili večinoma brez avtomatskega ostrenja. Rešitev je bila v nakupu ohišja pri Nikonu in nato opremljanje notranjosti z lastno elektroniko. Čeprav so bili mnogi navdušeni nad kvaliteto slike, so bili bistveno manj nad samim fotoaparatom, saj je bila osnova Nikon F65, ki je bil takrat amaterski model. Poleg tega je Fujifilm preizkušal z različnimi postavitvami pik, njihovo velikostjo, napihoval ločljivost in kar je sprva izgledalo kot prednost, se je na koncu izkazalo za ročno zavoro. Na srečo so to spoznali dokaj hitro, praktično nehali z izdelavo dslr-jev in ostali pri kompaktih, a tudi tu so ugotovili, da mobilni telefoni čedalje hitreje  terjajo davek. Zato so poizkusili z novim receptom, manjšim aparatom s tipalom velikosti APS-C in izgledom iz poznih 70-ih let, zlate fotografske dobe. Model X100 je bil uspešnica med fotografi in je prišel ravno pravi čas, ko se je Leica lovila s prvimi digitalnimi fotoaparati serije M. Izgled, cena, dobra kvaliteta slike ter ščepec stare slave so Fujifilm znova postavili nazaj na fotografski zemljevid, iz katerega je v tem času Kodak izginil.

X-T2 odseva vse zgoraj opisano z malimi, a pomembnimi spremembami zunanjosti, ki jih predhodnik X-T1 ni imel. Še najboljši opis je Canon A-1 oziroma Nikon FM2 z zaslonom LCD na zadnji strani in seveda brez zrcalca. Vrtljiv gumb za izbiro časa, dodaten vrtljiv gumb za izbiro občutljivosti in seveda še tretji vrtljiv gumb za pod-oz. nadosvetlitev hitro prestavijo čas 30 let nazaj, ko zaslonov na gornjem delu fotoaparata še ni bilo. Potem sta tu še dva vrtljiva koleščka, na sprednji in zadnji strani fotoaparata, cel kup gumbov na zadnji strani in večsmerni krmilnik, ki je uporaben predvsem pri izbiri fokusnih točk. Večina gumbov je prosto nastavljivih, po fotografovih željah ali potrebah. LCD zaslon je gibljiv v vse smeri, ne le navzgor ali navzdol, preseneča tudi veliko elektronsko iskalo, približno enake velikosti, kot ga ima Canon 1Dx. Za kvalitetnejšo sliko so hitrost osveževanja dvignili do 120 posnetkov na sekundo, še vedno pa manjka polna HD-ločljivost, ki bi največ prinesla k boljši uporabnosti elektronskih iskal in lažjemu ročnemu ostrenju.

2016-08-04-13-52-00-79162 2016-08-04-14-05-10-79165

Veliko iskalo Fujifilm izkorišča tako, da pri ročnem ostrenju povečan del slike pokaže na manjšem delu ekrana, večji del pa zaseda pogled, poleg tega ima tudi elektronsko prizmo za ročno ostrenje ter klasično cvetenje ostrih robov, po domače peaking. Za pomoč pri ostrenju je na voljo 325 faznih točk, ki so razporejene po tipalu. Na ta račun X-T2 premore kar nekaj novih trikov, ki jih predhodnik ni zmogel, recimo spodobno sledenje objektu, in, kar je najbolj pomembno, bistveno hitrejše in natančnejše ostrenje. Tipalo ima 24 milijonov točk, kar je v razredu APS-C postalo standard, in zmore občutljivosti od ISO 100 do 51200. Mehanski zaklop gre do 1/8000 sekunde, elektronski pa do 1/32000 sekunde. Najhitrejši način zajema je 14 posnetkov na sekundo, v video načinu zmore 4K snemanje in celo vrsto HD-načinov. Pri videu je bil Fujifilm še posebej podhranjen in nekonkurenčen v primerjavi z ostalimi. Dolgo časa je podpiral le polni HD 30p način, o evropskih 25 posnetkih na sekundo ni hotel niti pod razno slišati. Poleg tega je imel tudi slabe algoritme za zajem videa in kvaliteta posnetka je bila občutno slabša kot pri konkurenci. Za to naj bi bil krivo tudi samo tipalo, ki ima drugače razporejene pike in zahteva več procesorske moči kot klasično Bayerjevo. Konkurenca je namreč zelo močna in video postaja čedalje pomembnejši del fotoaparatov, naj si to fotografi želimo ali ne. Preizkusi in odzivi uporabnikov kažejo, da je Fujifilm naredil konkreten korak naprej, a le zaradi videa tega fotoaparata vseeno ne boste kupili. Dober za amatersko rabo, povprečen za profesionalno.

Znotraj svoje ograde ima Fujifilm dobro razporejene konje in konkurenca med njimi je zelo majhna. Na vrhu sta X-T2 in X-Pro2, slednji je na račun kombiniranega optično-elektronskega iskala in s tem zahtevnejše izdelave še dražji, kljub temu, da sta glede tipala in velike večine možnosti po elektroniki pravzaprav enakovredna. Oba imata tudi vremensko zaščito, ki je X-E2S in X-T10 stopničko nižje ne premoreta. Slednja imata še staro tipalo, krepko manj točk za ostrenje in počasnejši zajem, če omenim le glavne značilnosti. Bistveno dostopnejše cene verjetno ni treba omenjati. Vstopni model predstavlja X-A3, ki je edini brez elektronskega iskala, a zato cenovno konkurira Canonovim in Nikonovim cenejšim modelom.

X-T2 je vsekakor pomemben korak naprej za Fujifilm. A glavno vprašanje je, kako se obnese v primerjavi z drugimi. Na področju kvalitete posnetkov je novinec trdno v sedlu. ISO je brez težav uporaben do 12800, barve in detajli ostanejo lepo vidni tudi pri obeh najvišjih občutljivostih, čeprav so bolj za rezervo. Kar naredi fotoaparat še posebej uporabnega, so barvni profili, ki simulirajo klasičen fotografski film. Prestaviš na Velvio in zelena hoče pobegniti iz ekrana, Chrome doda pridih 70-ih, poleg njiju je še cel kup črnobelih profilov.  Za terensko delo, ko želiš takoj oddati posnetke, le nastaviš ustrezni profil in delaš, tako kot si včasih vstavil najljubši film in škljocal. Format RAW in Lightroom omogočata naknadno izbiro za vse tiste, ki fotoaparatu ne zaupajo. Slabše se Fujifilm obnese pri ostrenju, kljub temu, da je X-T2 krepko podkrepljen z dodatnimi točkami zanj. Na eni strani jih Sony A6500 premore še več, na drugi ima Nikon D500 večje točke in s tem še hitrejše in lažje delo predvsem v slabih svetlobnih razmerah. Tu se brezzrcalni fotoaparati še lep čas ne bodo približali dslr-jem, a so vseeno krepko boljši kot pred leti.

Fujifilm je poskrbel tudi za spodobno paleto objektivov, pravzaprav manjkajo le še svetlobno močni teleobjektivi, ki so v načrtu v naslednjih letih. Končno so naredili tudi ustrezno bliskavico, a ta kljub pohodu radijske nadzorne tehnologije tega še nima vgrajenega. Tisto najpomembnejše, kar fotoaparat naredi profesionalnega, pa je spodoben servis za resne uporabnike. Tehnikalije so le del enačbe in v Sloveniji so razen Nikona (ki mu praktično ni para) in Canona vsi ostali bolj ali manj bosi in prepuščeni dobri volji zastopnika. Fujifilm bo moral to lekcijo vzeti tudi globalno, če se bo hotel prebiti v prvo ligo. Seveda je tudi vprašanje, če to želi, do takrat pa bodo njegovi aparati odlična orodja za zahtevne amaterje. Take, ki želijo nekaj več, s pridihom uporabne nostalgičnosti in cenovno dostopnostjo.

Tule je nekaj posnetkov v polni ločljivosti.

Sorodno

Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja