Fotografija je nemarno poceni in vsi smo veliki umetniki
Marjan Kodelja 16. maja 2018 ob 06:29

A kam s fotografijami? Navadno obležijo neurejene po raznih mapah na disku računalnika ali ostanejo kar na karticah. Kar kliče po katastrofi v primerih odpovedi naprav, zato smo za portal Vse bo v redu spisali svetovalni članek na temo »kako varno hraniti fotografije«. A če niste ravno hud zapečkar, potem bi svoje fotografske zadeve gotovo radi pokazali drugim.

Kje so že časi, ko je bilo kazanje fotografij družaben dogodek ob toplem ognju družinskega ognjišča v mrzlih zimskih dnevih, ko na dveh ali treh televizijskih programih, ki so nam bili sploh na voljo, ni bilo nič niti približno gledljivega. Še pomnite …. ne ravno najbolj kakovostno in lično izdelanih albumov, pri katerih so žepki za fotografije tako radi pokali, in iskanje studia, ki je tisti hip veljal za najboljšega v državi. To so bili drugi časi. Nosili smo plastične sandale Jugoplastike, ki jih menda Gucci prodaja za hude denarce, fotografirali pa z ruskimi in vzhodno nemškimi fotoaparati, ki naj bi, tako so nam govorili, imeli boljšo optiko. Tako je bilo v naši in vaši mladosti, zanamci pa se bodo svoje spominjali nekoliko drugače. Hodijo s telefonom v roki, pritiskajo na sprožilec kot nori, fotografije pa puščajo na družbenih omrežjih. Pri tolikšni inflaciji fotografskega materiala kaj drugega niti ne moremo pričakovati.

Čeprav je Facebook daleč največje skladišče fotografi, dnevno jih uporabniki naložijo za nekaj milijard, pa ne slovi ravno po njihovi organiziranosti. Instagram in druge podobne storitve so tozadevno na podobni ravni, a treba je upoštevati, da namen ni hranjenje fotografij, temveč objava….da so drugi nevoščljivi, da se hvalimo in da dvigamo svoj socialni položaj. Je pa internet prvi na katerega pomislimo, ko (če) razmišljamo, kje bi hranili fotografije, da bi jih lahko po potrebi kadarkoli in kjerkoli kazali. Gotovo je za uporabnike naprav s sistemom Android prva izbira Google Foto. Kako ne, če obljublja neomejen prostor, pod pogojem, da ločljivost fotografije zniža na 12 milijonov točk , kar je mimogrede več kot dovolj za večino, hkrati pa so dostopne bolj kot ne iz vsake naprave, na katero pomislimo. Razen, če si omislite Pixla, s katerim v kompletu pride shranjevanje fotografij v polni ločljivosti za naslednja tri leta. So še druge možnosti hranjenja datotek, a o njih je pisal Matjaž. Ne bi pa se rad ponavljal.

Na spletu je kljub vsemu še nekaj fotografskih spletnih strani, kjer za veliko, malo ali praktično nič denarja lahko hranite in razkazujete svoja izbrana dela. Najbolj razširjeno spletno mesto je (bil) Flickr, ki omogoča hranjenje visokih resolucij in organiziranje fotoalbumov. Pred kratkim je prešel pod okrilje storitve za zahtevnejše uporabnike SmugMug, ki omogoča prilagodljivost spletne galerije in celo prodajo fotografij. So pa še druge. Na primer Photobucket, Shutterfly, Zenfolio. Če vam niso všeč klasične galerije, kamor odmečete svoje fotografije, potem se splača pokukati na Fotolog, ki ima malce drugačen pristop k deljenju fotografij. Uporabnik lahko na dan naloži le eno fotografijo, s čimer zagotavljajo večjo preglednost in kakovost objavljenih del.

Pravijo, da so tehnične naprave in internet mlajšim generacijam položeni v zibelko, a vendarle ni vedno tako. Sina sem fotografiral na star način, fotografije pa urejal v foto albume. Vsaj prva leta njegovega življenja, ko so bili digitalni fotoaparati še na začetku poti, kakovost fotografij pa obupna. Pri deset let mlajši hčerki pa se je svet obrnil na glavo. In ta me vedno znova opominja, zakaj pa tudi ona ni v albumih. Rada bi imela svojega, pa čeprav imam cel kup fotografij z njo v glavni vlogi. A niso razvite, ni jih mogoče prijeti v roke. Kaj to pomeni? Kjerkoli že hranimo fotografije, izbor tistih, ki imajo sentimentalno vrednost, bi še vedno morali imeti dosegljiv na star način!

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja