Enotni priključek USB-C je za zdaj precejšnja zmešnjava
Matjaž Ropret 9. avgusta 2017 ob 07:00

V tem desetletju smo že drugič na tem, da dobimo univerzalen priključek za polnjenje telefonov. Pa še za prenosnike in periferijo, nadomestil bi takisto displayport in nekatere prej množične računalniške vhode in izhode. Vendar pa je industrija z USB-C napravila precejšnjo zmedo in ne vem, kako se bo iz nje izkopala.

USB je z nami že dolgo in poznamo ga v več oblikah. Glavna, USB-A, je tista ploščata računalniška, ki obstoja v dveh hitrostnih različicah (prastari 1.0 smo nekako že pozabili). Običajni USB 2.0, ki omogoča hitrosti do slabega pol megabita, in desetkrat hitrejši USB 3.0, vsaj v teoriji, saj je bila dejanska pridobitev bolj okrog petkratne. Poleg najbolj pogostega vtiča smo poznali še mini USB in micro USB, pa poseben dvojni priključek za hitrejše diske in najbrž še kaj. Micro USB naj bi in v praksi tudi je postal enoten standard za polnjenje pametnih telefonov in pretakanje datotek z njih in nanje. Razen Applovih, ki imajo lasten konektor lightning. Naslednik vseh prej omenjenih, ne pa tudi Applovega, naj bi bil USB-C ali USB tipa C. Vendar so se stvari hudo zapletle.

Problem je, ker zadeva združuje samo obliko priključka (tip C) in notranjo tehnologijo oz. protokole, ki pa so lahko še stare sorte. Ena glavnih prednosti tega vtikala je v tem, da je simetričen, tako kot Applov, in tako ni treba gledati, kako mora biti kabel obrnjen, ko ga vtakneš v vhod na telefonu ali računalniku, in na kateri strani je kateri priključek. Pa tudi za vhode je vseeno, kako so razpostavljeni in obrnjeni na napravah. Kot druge prednosti pa so izpostavljali veliko hitrejši prenos podatkov, možnost večjega toka (za polnjenje prenosnikov in večjih naprav), konkreten video izhod. Specifikacija za prenos podatkov, ki omogoča deset megabitov na sekundo se pravzaprav imenuje USB 3.1.

Nakar je tu še Intelov protokol Thunderbolt, trenutno v različici 3.0. Ta prinaša še hitrejše pretakanje podatkov (do 40 Mb/s), priključevanje večih zaslonov 4K naenkrat, do 100 W energije za polnjenje, povratni tok in še kaj. Pasovne širine je dovolj, da lahko zunanji priključek celo delno nadomesti notranjega PCI-E. Sicer z največ štirimi »stezami« (4x), določeni proizvajalci prenosnikov ga omejijo na 2x, medtem ko notranje grafične kartice večinoma delujejo pri 16x. Vendar pa to daje možnost za zunanje grafične kartice.

Izdelovalci naprav lahko vse to kombinirajo precej poljubno, kar vnaša veliko zmedo in kupec težko vnaprej ve, kaj bo dobil. Telefoni počasi prehajajo na nov vtikač, dražji ga imajo od letos vsi, ki prihajajo na trg, zdaj tudi že večina modelov srednjega razreda, v spodnjem pa še naprej kraljuje micro USB. Vendar pa velika večina telefonov pretaka podatke s hitrostjo USB 2.0, le nekateri najdražji z višjo hitrostjo. In tudi za polnjenje ima skoraj vsak svoj protokol, »pravo« doziranje energije standarda USB 3.1 (power delivery) podpirajo le redki, v glavnem imajo svoje implementacije hitrega polnjenja. To sicer deluje, ampak samo s priloženim polnilnikom, ne pa nujno s standardnim. Zgodilo se mi je tudi že, da se kakšna naprava z novim priključkom na standardnem polnilniku USB-C za prenosnik (45W po standardu power delivery) ni hotela polniti, na starem telefonskem polnilniku s kablom USB-A na USB-C pa brez težav. So pa telefoni, ki se na prvem polnijo z ekstra hitrostjo.

Prenosniki tudi počasi dobivajo USB-C, a spet zelo selektivno in pogosto v čudnih kombinacijah. Ponekod je to samo zamenjava za standardni USB, drugod služi tudi za polnjenje, nekateri imajo thunderbolt 3, a spet ne nujno pri vseh priključkih, pogosto samo pri enem. In nikoli se ne da vnaprej vedeti, kako se bodo zadeve obnašale. Primer je računalnik, ki ga uporabljam te dni, z dvema priključkoma tipa C, od katerih eden podpira thunderbolt 3, drugi pa ne. Pretvornik na video izhod hdmi deluje samo prek tega vtiča. Vendar ne, če je v njem razdelilnik. In čeprav oba priključka omogočata polnjenje, to z razdelilnikom deluje samo v tistem s thunderboltom, četudi škatlica z dodatnimi izhodi podpira power delivery. Čista zmešnjava!

Še en hecen vidik je pri prenosu slike. Thunderbolt 3 obljublja več zaslonov 4K naenkrat in to pri 60 Hz. Toda skoraj vsi prilagojevalniki na HDMI omogočajo največ 4K/30Hz, pa tudi prenosniki najboljše kombinacije ločljivosti in osveževanja slike ne izpljunejo, čeprav bi po specifikacijah grafične »kartice« to morali.

Upal sem, da bo zadeva vse skupaj poenotila in poenostavila, pa vsaj za zdaj ni tako. Po svoje niti ni presenetljivo, da se Microsoft za zdaj izogiba novemu priključku in vztraja pri starem naboru (lastni vtič za polnjenje, hdmi, displayport, USB-A), češ da USB-C še ni dovolj premišljen. S tem bi se lahko strinjal, vseeno pa mislim, da zaradi tega ne bi bilo treba odkladati njegovega prihoda in razširitve. Bi se pa lahko industrija dejansko bolj potrudila za medsebojno združljivost naprav, periferije in polnilnikov. Menda naj bi tudi Apple, ki v prenosnikih že uporablja novi priključek, tega vzel tudi za polnilnike za iPhone. Seveda samo na izhodni strani, v telefon bomo še naprej vtikali lightning. Vsekakor gre vse v smer dejanskega poenotenja (z izjemo jabolčnih mobilnih naprav), vendar je ta prehod počasnejši in z več porodnimi mukami od napovedi in pričakovanj.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja