Matjaž Ropret 7. novembra 2016 ob 11:37

Letos so telefoni, ki nas najbolj zanimajo, pritegnejo, ki jih najtemeljiteje preizkušamo, taki z dvojnim. Fotoaparatom, seveda. Najprej je prišel LG-jev G5, za njim Huawei P9 (in Honor 8) in zdaj še večji od dvojice z oznako iPhone 7. Samo Plus ima na zadnji strani dve tipali – in zato večjo izboklino – in še tretji različen pristop. Na papirju in tudi med samo uporabo po mojem mnenju kombinacija, ki jo ponuja, prinaša največ koristi.

LG-jeva ideja je bila v ultraširokokotnem objektivu. Poleg že tako dovolj širokega pogleda z, recimo temu osnovnim fotoaparatom. Saj izjemno široki posnetki dodajo svojevrsten učinek, lahko so dramatični, ampak taka perspektiva pride prav manj pogosto kot približevanje motiva. In zateči se je mogoče tudi k funkcionalnosti panorame. V vsakem primeru se je treba sprijazniti z optičnim popačenjem. Huawei si je zamislil, da bi drugo tipalo zajemalo dodatne informacije in izboljševalo kakovost fotografij, kar se je po naših prvih testih poznalo predvsem v slabši svetlobi. Upamo na priložnost za dodatne preizkuse teh obljub. Ampak tu je iPhone 7 Plus, ki ima običajen širokokotni objektiv (preračunano 28 mm) in dvakratno optično povečavo (56 mm). Omogočal pa naj bi tudi trike z globinsko (ne)ostrino. Kako je z vsem tem med vsakdanjo uporabo telefona?

Za take primere, ko se ne da stopiti bliže, je portretni objektiv kot naročen. Pozna pa se njegova slabša svetlobna moč.
Za take primere, ko se ne da stopiti bliže, je portretni objektiv kot naročen. Pozna pa se njegova slabša svetlobna moč.

Večji iPhone se od manjšega v fotografskem načinu loči po dveh funkcionalnostih. V običajnem pogledu in pri snemanju videa ima možnost zumiranja, od različice iOS 10.1 naprej pa še portretni način (portrait mode), ki pri fotografiranju bližnjih motivov zamegli ozadje za bolj “fotografski” učinek. Zumiranje deluje na dva načina. S preprostim pritiskom na številko v krogcu uporabnik preklaplja med širokokotnim (1x) in približanim (2x) pogledom. Takrat deluje optika in toplo priporočam, da se uporabnik drži tega načina. Če prst pridrži na številki in ga potem premika gor ali dol, pa lahko zvezno, po desetinkah spreminja goriščnico. Vsaj tak vtis bi lahko dobil, ampak v resnici je to čisto navadni digitalni zum, tudi med ena in dve. Njegovo uporabo odsvetujem, saj ne stori drugega kot naredi izrez iz fotografije in jo poveča, interpolira v ločljivost fotoaparata. Kakovost v takem primeru neizbežno trpi, čeprav večinoma, po pravici povedani, ni slabo.

Sama uporaba teh funkcionalnosti je enostavna, čeprav »zumiranje« ni očitno na prvi pogled in si je treba zapomniti, v katero smer se motiv približuje in v katero oddaljuje. Ampak, kot rečno, najbolje se je omejiti na preklapljanje med ena in dve. Vse ostalo je mogoče enako kvalitetno storiti v postprodukciji. Portretni način po drugi strani zahteva nekaj vaje in prilagajanja. Aplikacija pove, kdaj je telefon v pravi oddaljenosti od motiva, da vse skupaj sploh deluje – rumeno se izpiše depth effect (globinski učinek) ali pa z belo napotek, da se je treba malo približati ali oddaljiti. V nastavitvah (kdaj bo Apple vse to končno prestavil v fotografsko aplikacijo?) pa je mogoče določiti, ali telefon shrani obe fotografiji, izvirno in zamegljeno, ali samo slednjo.

Zumiranje med vrednostima 1x in 2x je digitalno.
Zumiranje med vrednostima 1x in 2x je digitalno.
Kar poslabšuje kakovost posnetka, čeprav ne drastično.
Kar poslabšuje kakovost posnetka, čeprav ne drastično.

V redu, kaj pa rezultati? Splošna kakovost posnetkov je taka, kot pri sedmici z enojnim fotoaparatom. Na dnevni svetlobi med boljšimi, barve so precej naravne, včasih celo nekoliko blede, ostrenja robov je dokaj malo, detajlov in dinamike glede na velikost tipala dovolj, zajemanje fotografij je hitro. Razen pri digitalnem zumu lahko traja nekoliko dlje. Zanimivo je, da tipali isti motiv lahko zajameta malo drugače, z različnima nastavitvama beline, kar pomeni, da barvni odtenki niso enaki. Kar je po svoje logično, ker pri širokokotnem pogledu lahko na oceno samodejnega načina vpliva še kakšna svetloba v ozadju, ki pri približanem motivu odpade. V slabi svetlobi je iPhone zdaj za konkurenco, na kar je nakazoval že naš prvi test. Ko je svetlobe premalo, morajo algoritmi toliko zviševati občutljivost tipala, da vse skupaj postane pastelno in se podrobnosti drastično izgubljajo. Samsungov Galaxy S7 (edge) se takrat odreže občutno bolje. S portretnim fotoaparatom (2x) je v mraku še slabše. Manjše tipalo in slabša zaslonka pomenita še več šuma, še manj podrobnosti in še bolj obledele barve. V običajnih svetlobnih razmerah sicer ni velike razlike v kakovosti, treba se je zelo potruditi pri iskanju kakšnih malenkosti v podrobnostih.

Dvojna optična povečava prinese nekaj manevrskega prostora, ni pa tako zelo nepogrešljiva, kot smo mogoče upali. Še najbolj pride prav takrat, ko dejansko fizično ni mogoče več stopiti naprej, recimo zaradi ograje, vode ali česa drugega. In je lahko tisto, kar fotografiramo, večje, bolj izpostavljeno. V večini primerov, ko takih preprek ni, pa se da stopiti nekaj korakov naprej z osnovnim fotoaparatom doseči isti učinek. Kot rečeno, vse tisto, kar je vmes, kar aplikacija ponuja kot zvezno zumiranje, je digitalni trik. Kako to vemo? Ker imajo vse fotografije do 1,9-kratne povečave v metapodatkih (exif) kot goriščnico označeno 3,99 mm, kar pomeni, da je zumiranje doseženo z izrezom in povečevanjem iz osnovnega širokokotnega motiva. Pri dvakratni optični povečavi in naprej je goriščnica 6,60 mm. Poleg tega pa je v primerjavi fotografij z enojno ali dvojno povečavo in tistih z vmesno očitno, da so slednje digitalno obdelane, rezultati so enaki ali podobni, kot če na računalniku izvedemo isti proces. Vseeno pa poslabšanje kakovosti ni drastično in na prvi pogled komaj opazno.

portrait1cportrait6bSlabše se odrežejo Applovi algoritmi za zamegljevanje ozadja. Jasno je, da iPhone nima dovolj velikega tipala in objektiva za doseganje globinske neostrine. Iz originalne fotografije je dobro razvidno, kako malo je v bistvu neostrine. Nekateri telefoni jo že brez trikov ponujajo več. Bluranje ozadja pa je včasih bolj, včasih manj učinkovito. Odvisno od motiva in oddaljenosti tistega zadaj. Včasih je zamegljeno vse, včasih skoraj nič, včasih samo določen del ozadja. Skoraj brez izjeme pa se ob tem izgubi nekaj podrobnosti ob robovih motiva, ki naj bi bil oster. Lahko so to lasje (za ilustracijo imamo primer fotografije od zadaj, pravega portreta zaradi varovanja zasebnosti ne bomo objavljali), lahko rob obleke ali kaj drugega. Včasih je izguba že skoraj prevelika. Kako pri vsem skupaj pomaga drugi objektiv ne vem, daje pa denimo S7 z enim samim fotoaparatom podobne rezultate. Tudi tam je ob robovih sprednjega motiva opaziti napake, včasih hujše, drugič pa manj očitne kot pri jabolčnem telefonu. Mislim, da bo s portretnim načinom podobno kot z živimi slikami. Uporaben je za marketinške materiale, zanimiv za začetno preizkušanje, potem pa gre kmalu v pozabo, ker to pač ni to.

 

Tudi nekateri drugi telefoni z enim samim tipalom dosežejo podoben učinek zameglitve ozadja.
Tudi nekateri drugi telefoni z enim samim tipalom dosežejo podoben učinek zameglitve ozadja.

Za video je iPhone še vedno odlična naprava. Kakovost je zgledna in pri videu tudi z zumiranjem ne trpi pretirano, ker je tako ali tako v uporabi največ osem milijonov točk. Se je pa treba zavedati, da je rezerve hitro konec, ker je ločljivost tipala 12 milijonov točk. Predvsem navdušuje odlično umirjanje posnetka, pa tudi hitro prilagajanje svetlobnim spremembam. Se pa pri preklopu na portretni objektiv – tudi med snemanjem delujejo vse možnosti zumiranja – pozna padec svetlobne moči. Če je malce bolj temačno, je kakovost videa hitro bistveno slabša, v ospredje spet stopi pastelni način. Če je svetloba dobra in si privoščimo še nekaj digitalnega zuma od dvakratnega naprej, pa je lahko motiv že spodobno približan.

V slabi svetlobi je iPhone včasih kar dober.
V slabi svetlobi je iPhone včasih kar dober.
Drugič pa izrazito slabši od konkurence.
Drugič pa izrazito slabši od konkurence.

Pred začetkom preizkušanja sem upal, da bo 7 Plus pokazal, zakaj se splača nujno kupiti novi iPhone, ne cenejšega 6s ali celo 6. Pa nisem prepričan, da mu je to res uspelo. Drugi objektiv je dobrodošel in bi ga rad imel v vsakem telefonu, a dokler se ne pogovarjamo o konkretni optični povečavi, je še vedno pogrešljiv. Še posebej, ker je njegova svetlobna moč v Applovi implementaciji dokaj povprečna. In boljša pri tako majhnem objektivu tudi ne more biti. Portretni način je podobno umeten kot pri vseh drugih telefonih, ki ga omogočajo. Vse ostalo pa enako dobro (ali manj dobro) počne manjši iPhone 7, še vedno veliko prijetnejši telefon za vsakdanjo uporabo od predimenzioniranega Plusa, ki ga niti v tretje niso uspeli (niti poskusili!) prav nič zmanjšati in je za določene priložnosti, ko bi človek vzel s seboj fotofon za v žep, nobene druge fotografske navlake, s svojo širino že kar malo nadležen.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja