Duster je nov, pa vendar znan
Matjaž Ropret 17. januarja 2018 ob 13:08

Ob Renaultovem prevzemu romunske Dacie je bila ena prvih atrakcij »avto za pet tisoč evrov«, ampak se ni škatlasta limuzina Logan, ki je tako alo tako stala vsaj pol več, izkazala kot glavni nosilec preboja te znamke. Zanj je daleč najbolj zaslužen terenec Duster. Doslej je po svetu našel dober milijon kupcev, skupaj z vsemi, ki jih prodajajo še z Renaultovo značko na nosu (denimo v Južni Ameriki) pa več kot dva milijona. Duster je od vseh Daciinih modelov najbolj nastopaški in na zunaj najmanj izdaja nizkocenovno poreklo (znotraj je situacija malo drugačna). Predvsem pa je eden redkih še preostalih resnih terencev za dostopno ceno in v tem je njegov glavni draž. Zdaj je tu druga generacija, kot trdijo povsem nova, a še vedno z vsemi glavnimi značilnostmi prve.

Na prvi pogled bi nepoučeno oko res lahko trdilo, da je avto povsem enak kot prej. In dimenzije so dejansko ostale identične, denimo dolžina 4,34 m in 445 ali 411 l prtljažnika (odvisno od tega, ali je pogon samo na sprednji kolesi ali na vsa štiri). Toda linije so drugačne, luči so spredaj širše in dnevnimi »ledicami«, zadaj kvadratne namesto pokončne, difuzor potegnjen višje in vse skupaj daje vtis večje širine in dodatne robustnosti. Osebno se mi sicer od strani zdi avto optično malo preveč razpotegnjen, prej je izgledal bolj kompaktno. Ga pa nova maska, platišča pri dražjih izvedbah in sodobnejši strešni nosilci delajo kar atraktivnega, bolj kot bi mu glede na ceno pripadalo. Seveda je ostala tudi 21-centimetrska oddaljenost od tal in veliki vhodni in izhodni koti (30 in 34 stopinj) za premagovanje konkretnih klancev in ovir.

Tudi znotraj je udobje na višji ravni, trdijo predstavniki proizvajalca. Česar niti ni bilo težko doseči. Zagotovo izboljšave so, nekaj tudi v infotehnološkem smislu, še vedno pa je veliko trde plastike, neobdelanih zaključkov in nasploh okolja, kakršnega smo bili navajeni pred desetletjem in več. Vmes je nivo v splošnem precej napredoval. Pa vendar. Sedeži so novi, večji, z več stranskega oprijema. Tudi volan je izboljšan, prav tako vzglavniki. Prestavna ročica je bolj šik. Zvočna izolacija spusti skozi za polovico manjši hrup kot prej. Končno je osrednji zaslon na približno normalni višini, ne nekje pri kolenih. Pa tudi armatura je bolj obrnjena proti vozniku. Zakaj naštevanje vsega tega, kar je večinoma pri drugih avtih bolj ali manj samoumevno? Ker so bile to majhne, a pomembne pomanjkljivosti, ki jih zdaj odpravljajo. Škoda, da niso korigirali še naklona voznikovega senčnika, ta se še vedno spusti prenizko.

Od večjih težav prejšnjega modela so se lotili vsaj krmilnega mehanizma, upamo, da tudi zavor. Volan je zdaj popolnoma električen in zanj pravijo, da omogoča enostavno zavijanje. Kar drži, še posebej na ovinkastih klancih, toda na običajnih ravninskih cestah je morda malo preveč nedorečen oz. premalo natančen. Tudi glede varnosti, vsaj pasivne, so izboljšave. Na zahtevnejšem testiranju Euro NCAP (kriterije ves čas zaostrujejo), je Duster znova dobil tri zvezdice. To se morda v primerjavi z večino ostalih avtov, ki dobivajo po štiri ali z aktivno varnostno opremo po pet, sliši malo. Vendar je tak konstantni cilj Dacie. Dodatno k varnosti nekaj pripomore opozarjanje na vozila v mrtvem kotu, pa doplačljiv sistem štirih kamer, ki na zaslonu ponuja izbiro pogleda z ene od njih. Kakšnih drugih asistenčnih sistemov se ne da dokupiti, kar se mi zdi škoda. Ne dosti dražja, resda malo manjša Suzukijeva Vitara ima na primer samodejno zaviranje serijsko vgrajeno od srednjega paketa opreme naprej. Pri Dacii gre pač vse skozi ceno.

Motorji so še naprej trije. Dizel 1.5 dCi v dveh izvedbah (90 in 110 »konjskih moči«), klasičen bencinski 1.6 SCe (115 KM), ki je lahko tudi osnova za plinsko različico, in turbinski 1.2 TCe s 125 KM. Razen pri šibkejšem dizlu je pri vseh možen pogon na vsa štiri kolesa in le osnovni »bencinar« z 2WD ali pogonom na plin ima pet prestav, v vseh ostalih Dusterjih je šeststopenjski menjalnik, kadar je ročni. To je dobro, ker so prestavna razmerja kratka, zopet naravnana na vožnjo v klanec, ne na ravninsko relacijsko nabiranje kilometrov. Za take namene prodajajo v navezi Renault-Nissan druge avte, za Dusterjem naj se praši navkreber. Pri močnejšem dizlu je mogoče izbrati tudi samodejni menjalnik EDC, a samo v povezavi s pogonom na prednji kolesi. Za zdaj v skupini ni tehnološke osnove za EDC + 4WD. Nasploh Dacia jemlje samo tisto, kar znotraj korporacije že obstaja. Tokrat je tak primer prostoročna kartica namesto ključa. Pa tudi samodejna klimatska naprava.

Proizvajalec je samozavesten s tem novim modelom, tudi zato, ker se cene niso zvišale v primerjavi z odhajajočim, čeprav je opreme več. Najcenejša različica 4WD – Duster s sprednjim pogonom res nima smisla – stane 15 tisoč evrov. Toda bolje je že takoj računati na dva ali tri tisočake več zaradi boljše opremljenosti in poskočnejšega motorja. Najdražji Duster po ceniku velja 18.290 evrov, s kovinsko barvo in vsemi dodatnimi opcijami pa skoraj 20 tisočakov. Ali je to še poceni in smiselno, naj presodi vsak sam. Dobro pa je, da obstaja avto, kjer so v ospredju osnove in klene terenske lastnosti, četudi bi se lahko še malo bolj potrudili z dodelavo in finomehaniko.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Booking.com INT
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja