Dobrih 200 evrov za lahek in uporaben prenosnik?
Matjaž Ropret 12. aprila 2018 ob 17:07

Danes je dan za prenosne računalnike. Objavili smo že test enega od njih, velikega in zmogljivega HP-ja Envy 17, zdaj pa pridejo na vrsto še prvi vtisi o drugem s povsem nasprotnega pola. V vseh pogledih, kajti Yepo 737A je majhen, poceni in nosi v Sloveniji neznano znamko. Zanimiv ni samo zaradi svoje cene, ampak še posebej zaradi lastnosti in ker v trgovinah med ponudbo uveljavljenih proizvajalcev ni mogoče najti skoraj ničesar podobnega.

Prenosniki s približno 13-palčnimi zasloni že dolgo veljajo za tiste z najboljšim razmerjem med resnično prenosljivostjo (z maso pod kilogramom in pol) in uporabno zaslonsko površino. Trend zadnjih nekaj let, ko se krčijo robovi okrog ekrana, jih je še dodatno zmanjšal. Zato verjetno niso tako redki, ki bi tako napravo z veseljem dodali v svojo vsakdanjo rutino in zabavo. Težava pa je v tem, da zares cenovno dostopnih tovrstnih modelov praktično ni. Če pogledaš ponudbo klasičnih (spletnih in zidanih) trgovih, lahko ugotoviš, da se najcenejši začnejo nekje pri petsto ali šeststo evrih in imajo dokaj skromne konfiguracije. Resne zadeve pa stanejo od tisočaka navzgor.

Pričujoči kitajski prenosnik je zato zanimiv že iz tega vidika. Na pogled je zelo podoben veliko dražjim, vgrajena tehnologija pa tudi ni taka, da bi kar takoj zamahnili z roko. Pojdimo po vrsti.

Mali Yepo je podobne velikosti kot skoraj premijska Yoga 720 v 13-palčni izvedbi. Malce je širši in rahlo krajši. Tudi kar tanek je in prijetno lahek z 1,2 kg. Oba poceni prenosnika, ki sem ju testiral pred časom, chromebook Lenovo in vrtljiva Medion Akoya iz Hoferja, sta bila težja (in debelejša), pa sta imela manjši, 11,6-palčni zaslon. Oblika malo spominja na Macbook Air, čeprav je manj zašiljena, in pa mogoče na kakšnega Asusovega Zenbooka.  Izdelava se zdi v redu. Spodnji del ohišja in tudi zunanji del pokrova je aluminijast, notranji pa plastičen. Še najbolj v oči bodeta neugledna distančnika za zapiranje. Moti me tudi, da se računalnika ne da odpreti z eno roko, ker mehanizem zapiranja pokrov tako pritisne, da je treba z drugo roko dati oporo spodnjemu delu.

Procesor Celeron N3450 je seveda daleč od čipov iz družine Core, a je vseeno štirijedrni in vsaj na papirju sposoben poganjati Windows 10. V praksi sem za zdaj večinoma poganjal brskalnik, toda v njem je vse delovalo kar zgledno, tudi predvajanje videov na youtubu, celo v 4K. Seveda hitrost ni taka kot pri kakšnem core i5, vseeno pa še nisem naletel na daljše čakanje, ki je stalnica pri računalnikih s procesorjem Atom x5, kakršnega ima omenjeni Medion. Celeron se tudi ne greje pretirano, zato prenosnik sploh nima ventilatorja in je ves čas popolnoma tih.

Zanesljivo se pri delovanju pozna tudi dejstvo, da je vgrajenih šest gigabajtov delovnega pomnilnika, kar je tudi več kot v večini vstopnih prenosnikov. Hecna količina, toda šest je bolje kot štiri ali (bognedaj) dva. Diska je 64 GB in je vrste SSD, vendar bolj počasne sorte eMMC. Obstaja tudi različica s 128 GB, vendar tudi osnovnih 64 gigabajtov ni končna omejitev. Na spodnji strani je za pokrov(čk)om, ki se ga odvijači z izvijačem t4, reža za dodaten modul SSD m.2. Tako je mogoče za nekaj deset evrov dodati še 64 ali 128 GB, kar bi moralo zadoščati za večino potreb.

Zaslon je eno večjih presenečenj. Je nenadejano lep, dobro viden z vseh strani, zadovoljivo svetel. Svetlobna leta boljši od ekranov v večini poceni prenosnikov.

Kaj takega težko trdim za tipkovnico, ki pa je vseeno vsaj uporabna. Pri tistem Medionu ni bila, ker ni registrirala vsakega drugega ali tretjega udarca. Tule pa je zanesljiva, toda tipkanje ne daje prav veliko občutka in sliši se, kot bi tolkel po praznem loncu. Ampak, dobro, verjetno ne bo nihče kupil tega računalnika za resno besedilno delo.

Nekaj posebnega je tudi sledilna ploščica. Take rahlo hrapave površine še nisem videl in občutek ni najboljši, je pa reč vseeno kar natančna in lepo registrira večprstne ukaze. Težave imam za zdaj s tem, da pri dvoprstnem pomikanju po spletnih straneh stalno povečujem ali zmanjšujem pogled. Očitno bo treba še nekaj vaje.

Glede trajanja baterije obljubljajo od pet do osem ur. Rekel bi, da so te napovedali precej smele in da bo resnična številka za kakšno uro nižja, ampak moram zadevo uporabljati vsaj kakšen teden, da dobim pravo predstavo in jo preizkusim v različnih scenarijih. Polnilnik ima seveda svoj priključek in precej kratek kabel, kar bi znala biti ena od omejitev.

Situacija s priključki je povprečna. Dva klasična USB-ja sta na voljo, na vsaki strani po eden (kar je dobro, da si nista v napoto) in menda oba vrste 3.0. Na desni je še izhod za zunanji monitor ali TV mini-HDMI, kar zahteva ali ustrezen kabel ali pretvornik. Kakšno ločljivost da od sebe na zunanjem prikazovalniku moram še preizkusiti, ko najdem pretvornik. Na levi pa je čitalnik za kartice microSD in izhod za slušalke.

Prednameščen je operacijski sistem Windows 10, 64-bitna različica. V osnovi v angleščini, kar pa se seveda da spremeniti. Na srečo nobenega sledu o kakšni kitajščini. Edino nekaj nadgradenj je treba najprej namestiti, kar traja kakšno uro ali dve.

Jasno je, da lahko temu Yepu kaj zamerim. Vendar manj, kot bi si mislil, če bi gledal samo ceno. In res mi je všeč, da kdo izdela majhen in lahek, pa še vedno dovolj velik in dovolj dobro opremljen prenosnik za malo denarja. Po treh dneh težko dam dokončno oceno, ta sledi čez kakšen teden ali dva. Se mi pa že zdaj reč ne zdi slab nakup. V (stajliš) temno sivi trenutno stane slabih 233 evrov, s kodo GBAPR063 samo 223 evrov. Z nekaj sreče bo ob izbiri hitrega pošiljanja to tudi končen znesek, tako je bilo pri testnem, ki ga ni ustavila »carina«, pa tudi naslov pošiljatelja na paketu je bil iz Velike Britanije (verjetno ga tam prepakirajo). A tudi s potencialnim davkom je približno 285 evrov še vedno solidna cena, pol nižja od »običajnih osumljencev.« Toda (rožnato) »zlatega« lahko iz evropskega skladišča, garantirano brez dodatnih davkov, dobiš za dobrih 200 evrov, kar pa je že resno atraktivna ponudba.

Omenim pa še tri modele, ki jih sicer nisem preizkusil, a tudi izgledajo obetavno. Jumper EZbook 3 Pro je skoraj identična zadeva (minus distančniki na pokrovu). Kar ni nič nenavadnega, pogosto srečujemo kitajske naprave z bolj ali manj enakimi specifikacijami in malenkostnimi razlikami v videzu (če sploh). Tule je morda masa malce večja, a morda na račun v celoti aluminijastega ohišja. Reč pa za 243 evrov pride iz Evrope, torej je taka garantirano končna cena.

Teclast F7 (kakšna imena!) ima zelo podobne karakteristike. Enak procesor, prav tako 6 GB pomnilnika, zaslon Full HD in aluminijasto ohišje. Je malenkost dražji, a ima že 128 GB vgrajenega diska (ob razširitveni reži m.2) in nekoliko večji, 14-palčni zaslon. Pri čemer je sam prenosnik skoraj enakih dimenzij.

Alldocube Mix Plus pa je v osnovi tablica, ki pa se, ko jo uporabnik povezne v tipkovnico, prelevi v prenosnik. Premore zmogljivejši procesor core m3, a zato zgolj 4 GB pomnilnika. Zaslon je manjši, 10,6-palčen, prav tako pa z ločljivostjo Full HD. Kot pri vsakem takem »križancu« je cena nekoliko višja kot bi jo plačali za klasičen prenosnik brez zaslona na dotik, toda 377 evrov iz evropskega skladišča tudi ni pretirano.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Booking.com INT
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja