DJI Spark: Majhno brenčalo z zvenečim imenom
Alan Orlič 16. januarja 2018 ob 17:15

DJI odlično razume svoje kupce in zelo dobro zna narediti pravo stvar. Če sem bil nad Mavicom Pro navdušen, kako se bo izkazal Spark?

Pred leti sem si kupil prvega drona, pravzaprav igračo. Ki je malo letela, malo ni. Žepna zadeva, z nekaj minutami avtonomije, potem pa skoraj uro polnjenja. Brez vseh dodatnih pripomočkov, kot so žiroskopi za stabilnost, da o GPS-u ali kameri niti ne govorim. Skratka, igrača za 10 minut, vmes polomiš propelerje, baterija se neha polnit in vržeš v smeti. No, Spark je nekaj čisto drugega. Vanj je vgrajeno toliko tehnologije, da ima lasten ventilator, ki hladi vezja. Po svoje logično, saj je ventilator veliko lažji, kot bakreni element, ki bi odvajal odvečno toploto.

Kakorkoli, Spark leti, na račun GPS-a, tipal in žiroskopov zna biti v zraku dobesedno pribit na mestu. Nobene skrbi, da bi začel drseti levo, desno ali izgubljal višino. Je tam in čaka na ukaz. Letenje z njim je v primerjavi z večjim bratom Mavicom bolj okrnjeno, kar se hitrosti tiče, a še vedno gre. Medtem ko za Mavica ni težava niti 30 km/h, Spark doseže dobro tretjino te hitrosti. Šele preklop v športni način pokaže več volje do življenja, a pravzaprav temu niti ni namenjen.

DCIM/PANORAMA/100_0136/DJI
DCIM/PANORAMA/100_0156/DJI

Upravljati se ga da na tri načine, preko krmilnika in telefona, le preko telefona in z gibi. To slednje deluje v sodelovanju z prepoznavanjem obrazov, premiki rok in sledenju osebi. Brez heca, Spark lahko leti čisto samostojno, le dovolj praznega prostora mora biti naokoli. Vzleti iz roke, pristane na roki, z gibi vklopiš fotografiranje, snemanje, ga pošlješ stran, zopet pripelješ nazaj, pravzaprav že rahlo strašljivo v pozitivnem smislu. Veliko lažje ga je upravljati s krmilnikom, najtežje pa preko telefona. Z mojim 5S, ki je za današnje čase mini telefon, praktično nemogoče, saj s prsti pokriješ večji del zaslona. No, v zrak ga že spraviš, tudi fotko ali video lahko narediš z veliko potrpljenja in vaje. Edini problem krmilnika je, da ga je potrebno dokupiti, kar dvigne ceno za slabo tretjino. (V trgovini Gearbest se ga dobi za slabih 430 evrov, brez dodatnih carinskih stroškov) Na srečo je poleg še torbica in dodatna baterija, ki pri najdaljšem času 16 minut letenja pride krvavo prav. S tem, da je potrebno teh 16 minut jemati približno tako, kot najdaljši domet pri električnih avtomobilih, z veliko rezerve. Pri 30 odstotkih začne aplikacija tečnariti, da čimprej pristani, tako da v praksi ostane približno 12 minut časa letenja.

Tudi uporabni domet je neprimerno krajši kot pri Mavicu, okoli 500 metrov, v urbanem okolju še manj. Na prvem poletu se mi je zgodilo, da je Spark po dobrih 400 metrih začel izgubljati signal in ga nato dokončno izgubil. Prvo vprašanje, kaj pa zdaj? Se bo vrnil? Na kateri višini se bo vrnil? Za dobrih 15 sekund je srce prestavilo v visoke obrate, potem pa se je slika vrnila s Sparkom v polni hitrosti proti točki vzleta. OK, ta del je pokrit. Kamera ima 12 milijonov točk, snema v načinu 1080p in nima ostrenja, ves čas je nastavljena na neskončnost. Glava kamere ima poseben nosilec, ki zmanjšuje tresljaje, in premore dvoosno umirjanje, kar pomeni, da bo slika malo bolj tresoča, kot pri Mavicu.  Foto način postreže le z zapisom JPG, pa še ta pride iz Sparka že konkretno obdelan. Če sem čisto iskren, je to pravzaprav največja zamera temu letalniku, s surovim zapisom RAW bi bil čisti zakon za fotografe. Se pa zato oddolži z različnimi panoramskimi možnostmi in aplikacijo, ki zna fenomenalno dobro sestaviti posamezne slike skupaj. Poleg tega ima tudi možnost braketiranja (zajema večih posnetkov pri različnih osvetlitvah), tako da se da narediti kaj več, a je potrebno dodatno delo.

DCIM/100MEDIA/DJI_0109.JPG

Če potegnem črto – Spark je odličen mini dron, prvenstveno namenjen domači zabavi in se poizkuša držati daleč stran od resnega dela, za razliko od Mavica. Ampak zadeva je ravno zaradi svoje velikosti hudo zanimiva, ker je praktično takoj pripravljen na letenje. Pa tudi zaradi kvalitetne kamere. Če bi podpiral še RAW, bi rekel, to je to, tako pa ostaja bolj kot ne zelo spodobna draga igrača za izdelavo drugačnih selfijev in dron za fotografe mazohiste, ki si ne morejo privoščiti Mavica.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja