Alan Orlič 29. novembra 2016 ob 10:30

Foto DJI
Foto DJI

Video zna biti hudo zoprna reč in kot fotografu se mi zdi na trenutke še prav posebej živce parajoča. Priznam, spadam med tiste, ki stojalo uporabljajo le za nočne posnetke in monopod za bliskavico. Da bi poleg fotoaparata in nekaj objektivov nosil še kakšno dodatno opremo, ne, hvala. Za spodobno narejene posnetke pa rabiš točno to, da o letih izkušenj niti ne govorim.

Prvo orodje, na katerega naletiš, ko želiš narediti dober leteči posnetek, je steady cam. Saj poznate posnetke, ko kamera divja levo in desno čez prizorišče, a slika je dobesedno pribita. No, za takim posnetkom je snemalec z okoli 20 kg dodatne opreme, ki umirjajo njegovo hojo, po možnosti še pomočnik, ki ga usmerja. Seveda obstajajo tudi lažje rešitve, nobena ni poceni in zahteva kar nekaj nastavitev. V zadnjih letih so se te naprave razvile in jih srečamo pod imenom gimbal – pravega slovenskega izraza še nimamo. Mehansko umirjanje  je prevzela elektronika, zato so naprave postale manjše, lažje in nekatere pridobile lastno kamero. Tu postanejo stvari zanimive, namreč predstavljajte si, da lahko večino  tistega, kar vidite v kakšnem filmu, naredite sami. Z eno roko. Brez posebne vaje. Ta seveda pride prav, ampak za prvo silo se da brez nje. In na koncu imate izdelek, ki je tehnično sprejemljiv in gledljiv. Kar pomeni mehke premike, brez tresljajev.

Osmo+ je točno to, gimbal s kamero, ki je mimogrede tudi fotoaparat s 3,5-kratno spremenljivo goriščnico. Začetni kot je 22mm, končni 77mm. Dovolj za kakšnen portret na eni strani in selfie na drugi. Načeloma zna zadeva delovati samostojno, a je pametni telefon, androiden ali iphone, priporočljiv kot zaslon oziroma za spremembe nastavitev in natančnejše vodenje. Od tu naprej se splača prebrati osnovna navodila, potem pa akcija. Osmo+ pozna kar nekaj trikov, ki se jih splača izkoristiti, recimo bočno drsenje (panning po domače), hitra vrnitev v osnovni položaj in selfie način, ki kamero zavrti za 180 stopinj. Preko telefona pa lahko še določimo točko ostrenja oziroma upravljamo glavo v vse smeri, hitro ali počasi, kakor želimo. Tudi v foto načinu skriva nekaj zanimivosti, 180 ali 360 stopinjska panorama, Osmo sam naredi ustrezno število posnetkov in jih nato aplikacija sestavi, nočno fotografiranje, in samodejni zajem. Pod- in nadosvetlitev, izravnava beline in RAW so seveda obvezna oprema, čeprav je Osmo+ bolj namenjen snemanju. Video zna zajemati od ločljivosti 4K do 720p, slednje pri 120 posnetkih na sekundo. V tej novi različici so umaknili nadležen ventilator, ki je bil pri predhodniku skoraj zraven mikrofona in zato vedno na posnetkih. Pozna tudi časovni zamik (timelapse), vendar je zanj priporočljivo dodatno stojalo, razen če radi nekaj ur stojite čisto pri miru. Od tu naprej pride vaja. Sicer s tem zanikam del, napisan na začetku, čeprav Osmo+ prevzame večino dela, kadriranje še vedno preostane nam, uporabnikom. Več se bomo ukvarjali z napravo, lažje nam bo šlo in boljše posnetke bomo delali.

Foto DJI
Foto DJI

Ob vseh teh možnostih sledi vprašanje, komu je Osmo+, ki stane približno 750 evrov, namenjen? Domačim navdučencem, poslovnim uporabnikom, profesionalni rabi? Prvima dvema skupinama zagotovo, zadnja praviloma vse, kar Osmo+ ponuja, že ima. Zelo dobro bi se recimo obnesel na snemanju porok ali drugih dogodkov. Majhen, ne bom rekel neopazen, gibljiv. Za športne dogodke prav tako, čeprav je morda malo premalo robusten. Z napravo sem posnel dva videa, za začetek demonstracijskega, nato še enega bolj resnega. Obljube o nestresenem videu držijo, malo se je zapletlo z zvokom, za slednjega sumim osnovno različico programske opreme. Večja težava, ki sem jo imel je, kako z vsemi temi možnostmi povedati zgodbo. Ampak to je predvsem moj problem, ker stvari gledam preveč iz fotografskega stališča. Vsekakor se mi Osmo+ kljub omejenemu zumu zdi veliko bolj zanimiv in uporaben, kot klasična video kamera, če nič drugega dobim vsaj tehnično spodoben posnetek, kar je tudi nekaj.

Avtor Alan Orlič
mm

Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.

Alan Orlič - prispevki