DJI Mavic Pro: Preprosto letenje in snemanje*
Alan Orlič 23. novembra 2017 ob 08:24

Postaviš, povežeš, pritisneš gumb za vzlet in že letiš. Se dvigneš malo višje, pogledaš navzdol, greš malo naokoli in ko se ti ne da več, pritisneš gumb za avtomatsko vrnitev. Tako preprosto je leteti z dronom DJI Mavic Pro. Seveda ima to tudi ceno, a gremo lepo po vrsti.

DJI se z droni ukvarja že lep čas in njihovi Phantomi so postali tako rekoč standard za snemalno letenje. Dokaj preprosta in robustna zasnova, ravno pravšnja velikost in malo sreče so to kitajsko podjetje povzdignili med enega od najbolj popularnih izdelovalcev letalnikov na svetu. Goprojeva smola s Karmo in Mavic Pro, ki je prišel nekje ob istem času, sta ta status le še utrdila. Novinec je že na prvi pogled močno drugačen od večine ostalih dronov, saj je zložljiv, tudi kamera je krepko manjša, a še vedno zmore 4K, poleg tega ima vgrajenih kar nekaj tipal, ki zaznavajo ovire na poti, in seveda tista, ki pomagajo pri pristajanju in letenju nizko nad tlemi. Pravzaprav vse, kar neizkušen letalec potrebuje, da v prvih nekaj urah ne naredi drage nepremičnine.

Še nekaj tehničnih podatkov kamere,  ki zmore 12 milijonov točk, shranjevanje v formatih JPEG in DNG (RAW), vidni kot primerljiv s 25 mm pri klasičnem 35-mm formatu in seveda snemanje 4K. Tako mimogrede, fotografija je tu v drugem planu, poglaviten je prej ali slej video. Kamera je vpeta v triosni nosilec oziroma gimbal po domače. Ta občutno zmanjša tresljaje in jo drži v željenem položaju ne glede na to, kaj dron počne. Vse to upravljamo z daljinskim upravljalnikom, ki ima posebno vpetje za pametni telefon in cel kup priključkov zanj, tako za androidne kot za Applove naprave. Načeloma lahko zadeva leti tudi brez telefona, a je upravljanje malo bolj zapleteno.

Aplikacija je odlična, preprosta za uporabo in toplo priporočamo mobilnik s čim večjim zaslonom, saj je količina informacij res impresivna. Vzlet in pristanek lahko opravimo kar z bližnjicami, prav tako avtomatsko vrnitev na izhodiščno točko. Za snemanje in fotografiranje sta dva različna gumba, blizu je tudi gumb za pod/nadosvetlitev. Upravljanje gimbala na začetku zahteva malce privajanja, a od tu naprej gredo stvari precej gladko. Priznam, ker sem neizkušen letalec, sem imel drona ves čas v optimalnem načinu in nisem niti poizkušal z naprednimi, kot je hitrejše letenje ali kaj podobnega. Splača se biti previden. Vsaj na začetku.

Pa vendar, kljub vsem varnostnim mehanizmom mi je nekako uspelo najti način, kako zelo trdo pristati na tleh in uničiti tri od štirih elis. Od tu tista zvezdica v naslovu, kar pomeni, da je vseeno treba paziti in se ne igrati z nastavitvami, preden ne obvladaš osnov. Še posebej se je pametno izogibati raznim oviram, kot so žice, kajti slednje so za letalnik pretanke, da bi jih zaznal, da o drugih letečih objektih niti ne govorim. Zaradi tega ima dron v osnovnih nastavitvah določeno najvišjo višino 120 metrov, kar zadošča za večino lepih posnetkov od zgoraj navzdol. Kakovost videa je vsaj na nivoju Goprojevih kamer in njegovo umirjanje res impresivno. Fotografije tudi lahko izgledajo spektakularno, vidi pa se malo manjša dinamika. A, kot rečeno, fotografija je bolj za zraven. V zraku lahko letalnik ostane slabe pol ure, menjava baterije pa ni rano avtomehanično opravilo, zato težav ne bi smelo biti. Različica Platinum ima sicer za desetino daljši čas letenja, a to je marginalna razlika. Skupaj z njo je DJI predstavil še drugačno obliko elis, ki so zato bolj tihe.

Mavic Pro ima še kar nekaj uporabnih možnosti, kamor spada načrt leta (waypoints), možnost natančnega lebdenja in način za letenje v zaprtih prostorih. Pravzaprav krepko presega amatersko rabo, a po drugi plati je s približno tisoč dvesto evri ravno še dosegljiv. Če dodam še velikost, zložen ni prav nič večji kot recimo objektiv 70-200mm f2.8, kar pomeni, da gre brez težav v malo večjo torbo, je verjetno razvidna njegova atraktivnost. Od tu naprej pa malo vaje in uživanje v drugačni perspektivi.

***

V fotogaleriji si lahko ogledaš še več posnetkov v polni ločljivosti.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Alan Orlič
mm

Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.

Alan Orlič - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja