DJI Mavic Air: Vsega po malem, odličnega, dobrega in slabega
Alan Orlič 26. marca 2018 ob 09:00

Mogoče je fraza mešano na žaru izbrabljena, a točno to je DJI-jev novinec Mavic Air. Dobiš nekaj odličnega, nekaj dobrega, nekaj bi najraje pustil na krožniku, a vseeno poješ, iz vljudnosti.

Zložljivi droni so prava stvar. Ravno prav majhni, da so lahko praktično povsod z nami, in po drugi strani v zraku ponujajo praktično enake lastnosti kot večji, nezložljivi. DJI je to lekcijo odlično osvojil z brenčalom Mavic Pro in novinec Mavic Air je evolucijski korak v smeri proti še manjšemu modelu Spark. Zložen je celo manjši kot slednji, v zraku zdrži dlje, kvaliteta videa in fotografije je boljša, seveda je tudi cena temu primerna. Pravzaprav novinec stane toliko, kot Mavic Pro, ki se je že precej pocenil (uporabi kodo GB4thGW4038, da znižaš ceno na 738 evrov!), kar ga postavi v skrajno neugoden položaj, dokler ne pride Mavic Pro II.

A o tem kasneje, ustavimo se še malo pri zunanjosti. Mavic Air se ponaša z zelo dobro izdelavo, lepimi, zaobljenimi linijami in mirno lahko rečem, da spada med očesu prijetnejše izdelke. Kljub velikosti premore težo 430 g, v roki deluje zelo solidno in ne daje nobenih znakov poceni plastike ali na hitro izdelanih delov. Saj načeloma to ni tako pomembno, a vseeno, če kupiš napravo, ki stane okoli tisočaka v kompletu »Fly more«, pričakuješ tudi tu nekaj več. Baterija je na spodnjem delu in če jo želimo zamenjati, mora biti frčoplan razklopljen. Kamera je odlično skrita spredaj, tako kot pri Sparku ali Mavicu Pro, umirjanje pa naj bi bilo po DJI-jevih besedah daleč najboljše, kar ga premorejo. Malo razočara zaslonka f2,8, pri modelu Pro je f2,2, pri Sparku pa f2,6. Bistvene razlike ni, a pol zaslonke je vseeno pol zaslonke. Pravoverni tehnično usmerjeni fotografi že vedo, o čem govorim. Kot je primerljiv s 24 mm v 35-mm formatu in je med prej omenjeno trojko najširši.

Fotografske možnosti so zelo podobne predhodnikoma, z eno manjšo razliko. Air zna sam sestaviti panoramski posnetek. Pred tem je to delala aplikacija, ki je morala najprej prenesti 21 posnetkov in jih nato sestaviti, zdaj to naredi dron. Nadzorni plošček je manjše razočaranje, saj bi lahko imel kakšen gumb več in je zelo podoben Sparkovemu. To niti ne moti toliko, saj se odkupi s snemljivimi paličicami, tako da zavzame še manj prostora. Pravzaprav je edina pomembna možnost, pod/nadosvetlitev dokaj hitro dosegljiva, letalnik premore zelo dobro avtomatsko izravnavo beline, tako da lahko kakšno tipko manj brez težav preživimo. Kar je najbolj boleče, je povezava krmilnik – dron, ki uporablja klasični signal wi-fi. DJI sicer trdi, da ima Air doseg 4 km, a v praksi se mi je zgodilo, da je dron po dobrih 300 metrih začel izgubljati signal in ga po 500, 600 metrih tudi izgubil. In to ne v strnjenem naselju, ampak na redko poseljenem podeželju, kjer ni veliko brezžičnih usmerjevalnikov. Megla zna biti prav tako zoprna in veselo blokira signal, po 200 metrih je bilo konec veselja. V takem primeru sledi nekaj živčnih minut, ker je brenčalo nekje v zraku in se počasi vrača in spušča, le upaš, da si je zapomnil prave GPS koordinate in da ne bo na poti nazaj naletel na kakšno oviro. Povezavo je DJI res uspešno naredil bolj kot ne neuporabno, saj bi lahko največjo razdaljo mirno blokiral programsko in bi prihranil marsikateri mini živčni zlom, ki ga doživi operater ob izgubi povezave.

So mu pa zato dali dokaj močne motorje, ki malčka pospešijo nad 60 kilometrov na uro in ga dvigujejo z dobrimi tremi metri na sekundo oziroma 10 kilometrov na uro. Za tako majhno napravo so motorji kar brutalno močni, tudi veter s hitrostjo preko 35 kilometrov na uro mu ne pride do živega. In tu pridemo do manjše genialnosti tega malčka, v zraku je lahko na mestu približno 20 minut, kar je le tri minute slabše, kot Mavic Pro. In v praksi pomeni, da če lovite sončni zahod ali delate zajemanje posnetkov na daljši čas (time-lapse), bo Mavic Air odlično služil. K temu še dodatno pripomore shranjevanje v zapisu RAW oziroma kar direktno v format Adobe DNG, zaradi česar ne rabite nobenih dodatnih pretvornikov ali čakati na novo različico programov. Velikodušno so poskrbeli tudi za video, seveda v formatu 4K z največjim pretokom snemanja 100Mb/s. Priznam, nad tem podatkom boste snemalci bolj navdušeni, mene bolj jezi oznaka na zaslonu, počasna kartica SD. Hvala, ne rabim.

Preden zaključim, še nekaj malenkosti. Mavic Air ima vgrajen lasten pomnilnik, 8 GB. Ni veliko, a če pozabite pomnilniško kartico v računalniku, ste brez skrbi. Lahko ga upravljamo direktno preko telefona oziroma s kretnjami, enako kot Sparka. Dodali so tudi zadnja tipala, manjkajo le še bočna in na gornji strani, kar bomo verjetno dočakali v katerem od prihodnjih modelov. Malček je kljub velikosti odlično opremljen in zelo spodoben konkurent ostalim letalnikom. A tako, kot pove že naslov, nekaj stvari je odličnih, nekaj dobrih, zaradi nekaterih bi pa najraje poklical šefa kuhinje in ga vprašal, kaj za vraga se gre in naj hitro prinese drugo jed. Toda po drugi plati dobro veš, da je daleč naokoli edini spodobni kuhar in s kislim nasmehom vseeno prežvečiš in upaš, da bo naslednji hod boljši.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Booking.com INT
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja