Digitalna črna luknja
Marjan Kodelja 27. novembra 2017 ob 08:15

Vsako sekundo na družbena omrežja naložimo na tisoče fotografij. Neposredno s fotoaparatov in pametnih telefonov, kar pomeni, da ni »fizičnih« kopij. Zanašamo se na načelo »enkrat na spletu, vedno na spletu«. Načelo še velja, vendar digitalni podatki niso tako varni pred pozabo, kot bi radi mislili. Kako bodo zgodovinarji, čez na primer sto let, raziskovali naša življenja brez dnevnikov, pisem in dokumentov na papirju?

Možno je, da izgubimo za celo stoletje digitalnega »materiala«, ki predstavlja vpogled v določen zgodovinski čas, hkrati pa tudi kolektivno dediščino. Kako bomo, če sploh, ohranili fenomen Facebooka in Twitterja, komentarje pod članki na spletnih straneh in še vrsto drugih stvari, ki jih na spletu počnemo? Kaj pa dokumenti, poročila, predstavitve in izražanje političnih stališč, ki so bili zapisani le na spletu? Bomo prepozno ugotovili, da smo vse to nepovratno izgubili?

Problem dolgotrajnega hranjenja digitalnih podatkov je znan že vrsto let in je večplasten. Spletna stran lahko bankrotira, njene strežnike ugasnejo, trde diske pa uporabijo kje drugje in vse informacije s strani so za vedno izgubljene. Ker podatke ustvarjamo eksponentno, bo enkrat zmanjkalo prostora. Kaj bodo storili tedaj? Izbrisali stare in po njihovem mnenju manj pomembne podatke, da bodo naredili prostor za nove? To niti ni največji problem. Tehnologija pomnilnikov napreduje. Novi zamenjajo stare, na teh zapisanih podatkov pa ne moremo več prebrati. Nekateri še imate gibke diske (diskete), ne pa tudi pogona zanje. Tudi če so podatki nekje shranjeni, a jih ne moremo prebrati, so izgubljeni. Izguba zaradi zamenjave tehnologije se lahko pripeti tudi spletnim storitvam. Dolgoročno gledano zapisi na družbenih omrežjih, fotografije in videoposnetki, objavljeni na spletu, niso varni pred pozabo.

Kdo danes še lahko prebere diskete, tudi če ima shranjene? Foto Wikipedia

Izguba lastnih podatkov je huda, ni pa katastrofalna. Zgodovina je polna nekoč velikih civilizacij, od katerih se je do danes ohranil le delček njihovega znanja, kulture. Ker pa so pisali na kamen, baker, papirus, vse ni šlo v pozabo. Zaradi povezanosti proizvodnje in gospodarstva je naša civilizacija morda še bolj nagnjena k nenadnemu zlomu, kot so bile civilizacije v človeški zgodovini. Če se podobna katastrofa pripeti nam, zanamci ne bodo vedeli skoraj nič.

Želja po ohranjanju krhkega človeškega znanja ni nič novega. Sredi 18. stoletja so pisali enciklopedijo, v zavedanju, da se je po propadu egipčanske, grške in rimske civilizacije ohranil le delček njihovega znanja. Enciklopedija je bila oziroma je varno skladišče znanja v primeru globalne kataklizme. Pred nekaj leti je enciklopedija Britannica objavila, da tiskane oblike ne bodo več ponujali, njeno funkcijo prevzemajo spletne enciklopedije, v nekem smislu pa kar ves splet. Wikipedija je fenomen in dokaz, kaj je mogoče narediti v želji po hranjenju znanja, a ker je digitalna, je občutljiva. Bila je ideja, ne pa tudi denarja zanjo, da bi Wikipedijo natisnili v tisoč knjigah, vsaka naj bi imela po tisoč dvesto strani. Toliko znanja je zbranega na tej strani in samo predstavljamo si lahko, kaj bi izgubili, če bi nekega dne nehala delovati. Trenutno malo verjetno, ne pa tudi nemogoče.

Knjige so občutljive, da pogorijo ali preperijo zaradi vlage, vendar je papir medij, primeren za dolgotrajno hranjenje informacij. Primernejši od trdih diskov in drugih medijev za hranjenje podatkov. V »knjigi« lahko hranimo razmeroma veliko gostoto podatkov, hkrati pa ne potrebujemo naprav, da jih preberemo. Na obzorju pa je tehnologija, ki bi lahko pomagala pri dolgotrajnem hranjenju podatkov. 3D-tiskalnika pisci prve enciklopedije niso imeli. Je lahko to »zapis«, ki bo ohranil znanje tudi za naslednje rodove? Upajmo, da kataklizme ne bo in nikoli ne bo potrebe po ohranjenem znanju. Za vsak primer pa potekajo projekti za dolgotrajno hranjenje podatkov, med drugim tudi spletnih strani in informacij na njih. V državah, kjer se tega problema zavedajo.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm

Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.

Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja