Čemu sem kupil precenjenega in s problemi prežetega Piksla?
Matjaž Ropret 8. aprila 2018 ob 09:21

Najbrž to niti ne bi zahtevalo kakšno posebne razlage, nič nenavadnega ni, če si tehnološki novinarji/pisci omislimo kakšno novo igračo za testiranje. Ker pa sem že ravno opisoval svoje izkušnje s Huaweijem Mate 10 Pro ter nakazal verjeten prehod na nekaj drugega za vsakodnevno uporabo in ker je Googlov Pixel 2 XL z vsemi svojimi (domnevnimi) problemi postal najbolj kontroverzen telefon po Galaxyju Note7, mogoče vseeno nekaj besed o tem nasledniku nekoč kar priljubljenih Nexusov. Tudi zato, ker ga v Sloveniji (uradno) ni mogoče kupiti, pa še prvič, odkar je Google preimenoval svoje telefone in jim namenil drugačno vlogo, resno preizkušam enega od njih.

Jeseni 2016 je Google ukinil prejšnji partnerski program Nexus, ki je trajal praktično od samih začetkov Androida, in ga nadomestil z napravami pod svojo blagovno znamko. Prej so namreč telefoni v imenu vedno imeli še znamko proizvajalca – zvrstili so se HTC, Huawei, LG, Motorola in Samsung – in ti so vsaj delno pomagali pri distribuciji. Zdaj za vse skrbi ameriška korporacija sama, rezultat pa je med drugim to, da se Pixli prodajajo samo v peščici »najbolj pomembnih« držav, v Evropi so to Italija, Nemčija, Španija in Velika Britanija. In pa cena je zrasla, čeravno Nexusi tudi niso bili vedno »poceni«, nekateri so sodili med dražje telefone svojega časa. Toda pol leta po prihodu na trg Google in trgovci že znižujejo začetne pretirane postavke in tako je nakup ob vseh »težavah« nekoliko manj samomorilski.

Kot že zadnje leto v starem konceptu z Nexusoma 5X in 6P, Pixel obstaja v manjši in večji (XL) izvedbi. Prvo leto sta si bila telefona precej podobna, v drugi generaciji pa sta sicer strojno skoraj povsem enaka, a na pogled precej različna. Manjši Pixel 2 ima še »staromodno« zasnovo z zaslonom v razmerju 16:9 in zajetno brado ter čelom. Pa tudi petpalčna diagonala zaslona je za te čase kar malo skromna. Večji Pixel 2 XL je že na daleč precej bolj moderen, z zaslonom 2:1 in manjšimi robovi okrog njega. Ne najmanjšimi, a vseeno znosnimi, glede na to, da vsebujejo še stereo zvočnika. Toda mali Pixel ima kakovosten Samsungov zaslon OLED, dvojka ekstra velikosti pa LG-jevega, ki se vsaj v prvih tednih in z začetnimi nastavitvami ni izkazal. Sicer sta izdelka, kot rečeno, pretežno identična. Procesor, pomnilnik, fotoaparata in vse ostale strojne postavke, razen velikosti baterije, so enake. Zato kupci manjšega pravzaprav nič ne izgubijo in če jim je všeč lažje obvladljivo ohišje, manjša zaslonska površina pa jih ne moti, je to lahko dobra izbira, ker je tudi cena nižja.

Vseeno, velik ekran je le velik ekran, pet let nazaj se ne mislim vračati, zato je bila odločitev, katerega, jasna. Res je Pixel 2 XL malo večji kot moj dozdajšnji Mate 10 Pro ali zelo podobnih, malenkost manjših mer kot iPhone 8 Plus. Pomisleke sem imel edino o tem, ali bo 64 GB prostora za podatke dovolj, ampak skok na 128 GB bi k ceni dodal še približno 120 evrov, kar se mi je zdelo povsem pretirano. In kot sem že omenil v članku o Huaweiju, tam še nisem prišel na polovično zasedenost. Glavni razlog je v tem, da imam na notranji shrambi veliko manj muzike kot nekoč, pretežno jo je nadomestila pretočna, niti prednaložena navigacija ni več nujna. Posnete videe 4K pa se tudi da dokaj sproti brisati po prenosu nekam drugam. Pixel 2 XL 64 GB, torej. Črn. Za  črno-belo »pando« nisem bil prepričan, da mi bo všeč. Črna je nevtralna in zadnja stran v kombinaciji mat in svetleče je res dobra. Kakšen postavljaš ta telefon sicer ni, oblika je bolj v službi funkcije. Ga pa barva na zadnji strani naredi dovolj nedrsečega. Zelo zanimivo pa je, kaj jih je uspelo z razporeditvijo mase. Čeprav je gramov skoraj enako, zadeva deluje bistveno lažje.

Glavno, zaradi česar me je ta reč zanimala in mikala, je njen fotoaparat. Med anglosaksonsko novinarsko srenjo nekako prevladujoče velja za najboljšega. Tudi na lestvici DxO Mark je pri vrhu. Treba je bilo prej ali slej videti in preizkusiti to čudo. Prvi vtisi potrjujejo dognanja ameriških kolegov. Algoritmi HDR+ so res nekaj posebnega. Iz več skoraj hipno zajetih posnetkov izdelajo končne fotografije s toliko dinamičnega razpona, kot ga ne premore noben drug fotofon, kar sem jih doslej videl na delu. Ta računska čarovnija se je sicer začela že v Nexusu 6P in že takrat sem bil nad rezultati večinoma navdušen. Ne pa nad hitrostjo, ker je bila obdelava res počasna. Zdaj te zamere ni več. Še kaj več o fotografskih spodobnostih Piksla, ki se za zdaj zanaša na en sam objektiv, pa v pravem preizkusu. Ta verjetno sledi kmalu.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Ni pa bila fotografija edino, s čimer pri Huaweiju Mate 10 Pro nisem bil povsem zadovoljen. In zaradi česar sem si že nekaj časa želel imeti v rokah Googlefon. Že res, da nikoli nisem bil velik zagovornik ali popularizator Nexusov in njihovega »čistega« Androida, vedno se mi je zdelo, da običajni uporabniki s preoblekami proizvajalcev dobijo veliko več. A po drugi strani je Google skozi leta v operacijski sistem dodal marsikaj, kar mu je nekoč manjkalo, huaweiji, lg-ji in samsungi pa znajo biti s svojimi dodatki, podvajanjem in stalnim opominjanjem uporabnika na to in ono še kar nadležni. Pixel ima nameščen Googlov Android, kar ni čisto enako temu, čemur bi lahko rekli čisti oz. po angleško stock. Vmesnik, še posebej domači zaslon, je nekoliko prilagojen. O vsem tem več v testu, lahko pa že zdaj rečem, da me nadleguje precej manj obvestil, še posebej po tem, ko se jih izključil za aplikacijo Google Foto, (privzeto galerijo na Pikslu), in da je delovanje vmesnika in aplikacij res gladko. Po prvem tednu ali dveh pa se mi zdi uporaba tega mobilnika prava osvežitev. Malo tega, kar dodajajo huaweiji in samsungi, zares pogrešam.

Zaslon? Ne, ni vrhunski. Ob obračanju postane modrikast, kar se najbolj opazi, kadar prikazuje veliko beline (se pravi pri večini besedila). In barvna kalibracija ni kdo ve kako posrečena. Na začetku sta bili samo dve izbiri – naravne ali poudarjene barve. Pri obeh pa so barve »sprane«, rdeče skorajda ni. Po vseh kritikah so dodali še nasičeni način, ki pa gre v drugo skrajnost, saj res hudo poudari rdečo, da je vse skupaj bistveno pretirano. Želel bi si neke vmesne možnosti, a domnevam, da enostavno ni mogoča pri tem panelu. Res pa ni tako slab, kot so nekateri poskušali prikazati pred meseci, kar smo videli že pri LG-ju V30, ki v osnovi uporablja enak zaslon. Dopuščam tudi možnost, da imajo Piksli novejšega datuma proizvodnje celo nekoliko izboljšane zaslone v primerjavi s tistimi prvimi.

Stereo zvočnika sta fin dodatek. Glasna sta, za določene žanre tudi precej v redu, za glasbo z veliko basi pa ne najbolj primerna, ker se predvajano sliši malce tanko, brez globine. In če me je pri Huaweiju navduševala baterija, bom tule naredil konkreten korak nazaj? Ne nujno, prvi vtisi so spodbudni, za kakšno četrtino ali tretjino krajše je trajanje, bi rekel na pamet, a še vedno opazno daljše kot pri S9 ali V30. Informacije na izključenem zaslonu so prisotne, na žalost pa se ne da nastaviti, da bi bile vključene med to in to uro (od zjutraj do zvečer). Prav tako dvojni trepljaj za zbujanje zaslona, poleg prstnega odtisa še pametno odklepanje z obrazom, na osnovi lokacije in še česa. Zaščita pred vodom in prahom je po standardu IP67.

Seveda so pomanjkljivosti, nekatere si deli s Huaweijem, na primer umanjkanje izhoda za slušalke in reže za pomnilniško kartico. Prav tako ni induktivnega polnjenja ali infrardečega oddajnika (da lahko telefon postane televizijski »daljinec«). In fotoaparat je zgolj enojen, čeprav to mogoče niti ni resna pomanjkljivost.

Velika prednost pa bi morale biti posodobitve sistema. Še en razlog, da bi vse omenjene bolje prodajane telefone morda nadomestil s tem. Pri njih namreč proizvajalci niso zelo ažurni in po tistem, ko na trg pošljejo nov model, pri starem glede nadgradenj in varnostnih popravkov stopi na zavoro. Google je obljubil triletno podporo. Trenutna različica Androida je 8.1.0, varnostni popravek, prišel je 3. aprila, pa ima datum 5. april. Lahko bi namestil tudi »razvijalsko« različico Androida P, na Nexusu 6P sem poskušal tudi s tem, tu pa se še nisem odločil, a za primarno napravo je po navadi pametneje imeti »stabilen« operacijski sistem.

Zakaj sem si omislil Piksla, zdaj veš. Če ponuja še kaj več od z vseh strani pohvaljenega fotoaparata ter ažurnega Androida brez pretirane navlake, pa kmalu povem in pokažem podrobneje.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Jaz imam enakega in sem z njim po desetih dneh uporabe zaenkrat izjemno zadovoljen. Omenjene modrine sploh ne opazim, ker na njo nisem pozoren. Pa tudi če bi jo, me verjetno ne bi motila kaj pretirano.
    V pričakovanju testa 😉

  • Imam ze cca eno leto in pol prvotnega piksla….in lahko recem, da po vsem tem casu se vedno deluje tekoce kot prvi dan… Kar za raznorazne Galaxye in iphone tezko recem. Poleg rednih updajtov, skoraj stock androida in top kamere je velik plus tudi to, da se slike in vedei sinhronizirani v oblak ne stejejo v tvojo kvoto, ki jo imas na google racunu… Tako, da tudi manjsa kapaciteta prostora ni problem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja