Če zna Leica, zakaj ne Hasselblad?
Alan Orlič 13. oktobra 2016 ob 18:00

V fotografiji sta dve legendarni imeni, Leica in Hasselblad. Če se je prva nekako znašla v digitalnem svetu in ji gre v zadnjem času prav dobro, se švedska legenda obrača kot riba na suhem in ne najde poti do vode.

Digitalna fotografija je zoprna stvar. Kar naenkrat ne igrata več glavne vloge steklovina ali finomehanika, ampak elektronika. Veliko elektronike, ki hitro postane skoraj bolj pomembna od vsega ostalega. Japonci imajo srečo, večino stvari, od finomehanike do elektronike imajo na svojih otokih. Kljub medsebojni tekmovalnosti znajo pomagati drug drugemu, kar je vidno tudi pri rezultatih. Danes je številka ena Nikon, včeraj je bil Canon, jutri morda Sony. Še bolj so zanimive medsebojne kapitalske povezave, ki tako rekoč vodijo ta podjetja, a pri tem so Japonci modro tiho, le zakaj bi razkrivali svoje skrivnosti. Dokler se Američani in Evropejci dajemo med seboj, ali je boljši Nikon ali Canon, pomeni to zanje le eno – posel.

Evropski imeni takih povezav nimata. Leica se je pametno spajdašila s Panasonicom, Hasselblad pa je ostal bolj ali manj sam. Kar je zanj še huje, prva nastopa v klasičnem, veliko bolj množičnem fotografskem segmentu, Hasselblad s srednjim formatom pa bolj ali manj le v profesionalnem. Še pred nekaj leti so zadki za srednjeformatne aparate veljali toliko, kot avto srednjega razreda, tudi rabljeni so dobro držali ceno. Kar pomeni, da potencialnih kupcev ni na milijone, ampak na tisoče. V ta tržni segment je potem odločno vkorakal Phase One, ki je z odlično prodajno tehniko, podporo in seveda izdelki bolj ali manj izrinil druge proizvajalce srednjeformatnih zadkov. Pred časom je kupil tudi Mamiyo in tako prišel do lastnih objektivov in fotoaparatov.

Hasselblad Stellar je bil preoblečeni Sony RX100.
Hasselblad Stellar je bil preoblečeni Sony RX100.

Kaj torej preostane Švedom? Nekdo se je domislil briljantnega načrta, ki se je glasil – kupimo fotoaparate na trgu, jim preoblikujmo zunanjost, na luksuzen način seveda, in prodajajmo po norih cenah. Za osnovo so vzeli nekaj Sonyjev modelov (RX100, NEX 7, A99), oblikovanje prepustili Italijanom in prekrižali sredince in kazalce za hrbtom. Ob pogledu na končne izdelke je fotografska srenja umirala od smeha, a nedvomno so nekaj fotoaparatov uspeli spraviti v promet. Če nič drugega so ga podarili Beckhamu (dvomim, da ga je kupil), arabski šejki pa najbrž niso hoteli zaostajati za njim. Vseeno se je zgodba končala dokaj žalostno, dobro leto kasneje ste lahko isti fotoaparat kupili z 80- do 90-odstotnim popustom oziroma po ceni, kolikor je stal A99 brez predelave.

Hasselblad Lunar pa NEX 7.
Hasselblad Lunar pa NEX 7.

Iz drage polomije na drugi konec, med mobilnike. »Sodelovanje« z nekdanjo Motorolo, zdaj pod Lenovom, linija Moto Z. Dodatek za telefon, ki mu prispeva fotoaparat z 10-kratno spremenljivo goriščnico (zumom). Vse lepo in prav, tudi cena je s 300 evri recimo temu znosna, a kdo bo to kupil? Dodatek je le za tri telefone v tej družini, morda še za kakšnega v prihodnosti, le od enega proizvajalca. Končni izkupiček pa je žepni fotoaparat z velikim zaslonom za ceno, ki presega marsikatero jabolčno mojstrovino. Desetkratni zum? OK. Velikost tipala? Klasičen kompakt. In to je to. Kristalno jasno je, da je Hasselblad posodil le svoje ime, podobno kot Leica, a vseeno bo več ljudi zaradi imena raje kupilo Huaweijev mobilnik kot Lenovovega. Že zaradi tega, ker ima rešitev z dvema tipaloma zdaj tudi Apple in ker je v tem, kot vse kaže, prihodnost kvalitetne fotografije na mobilnikih. Spremenljiva goriščnica je sicer uporabna stvar, a klasični fotoaparat se pri tem vseeno bolje odreže, ker za podobno ceno proizvajalci že vgradijo večje tipalo, četudi je zum malo krajši. Tudi tokrat se je Hasselblad odločil napačno in reši ga lahko le to, da se posveti svojim koreninam. Slednje je tudi storil z novim srednjeformatnim fotoaparatom, a tudi tu mu konkretno cenejša konkurenca v obliki Fujifilma diha za ovratnik. Smeje se le Sonyu, ki vsem po vrsti dobavlja tipala.

Avtor Alan Orlič
mm

Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.

Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja