Če bi dobre lastnosti kitajskih zapestnic združil v en izdelek …
Matjaž Ropret 16. aprila 2018 ob 16:23

Zapestnice za štetje korakov in merjenje srčnega utripa so postale skoraj potrošna roba. Kar seveda vodilnim proizvajalcem, še posebej Fitbitu, ni niti najmanj všeč, saj težko še naprej upravičujejo cene okrog sto evrov. Toda kako dobre so v resnici kitajske za petnajst ali dvajset evrov? Omislil sem si dve rahlo različni, da bi ugotovil prav to.

Zapestnica Lenovo.

Zadnje tedne sem tako nosil izdelka Mpow D6 in Lenovo HW02. Na pogled in tudi na roki sta drugačni napravi, zanimivo pa je, da sta skoraj povsem enaki glede »poročanja«. Uporabljata enako aplikacijo, samo z različnim imenom, pa tudi kategorije podatkov dajeta bolj ali manj identične. Tista z bolj zvenečo znamko je atraktivnejša in tudi prijetnejša na roki, pred časom se jo je dalo kupiti poceni, zdaj pa jo očitno opuščajo in preostale zaloge so v bistvu predrage, da bi se jo splačalo kupovati. Verjetno pa po specifikacijah naprednejša HX03W ni dosti drugačna in morda celo z boljšim zaslonom. Druga je manj »modna«, zato pa v nekaterih pogledih bolj uporabna. Predvsem pa je na voljo za res dobro ceno. Še najbolje pa bi bilo, če bi lahko obe skombiniral v eno samo, zelo solidno.

Zapestnica Lenovo je tanka, tako po debelini kot po širini paščka, z lepim prileganjem zapestju, izdelana iz kakovostne plastike in ima moje omiljeno zapenjanje s klinčkoma, ki gresta neposredno v luknjice in ne ustvarjata pri tipkanju moteče bule. Model znamke Mpow hoče biti bolj kot ura. Pašček je za odtenek širši, zgoraj pa se zapestnica še malo bolj razširi. Zapenjanje ima klasično zaponko, kar ima svoje prednosti slabosti. Sam material pa je bolj gumijast in mehkejši. Na roki imam raje prvo, a tudi z drugo v bistvu ni nič narobe glede občutka, se mi pa na pogled ne zdi tako zanimiva. Je res bolj podrejena funkciji kot nošnji zaradi videza in izstopanja. Precej drugačno je tudi polnjenje. Prvo je treba namestiti na magnetni priključek na zelo kratkem kablu, pri drugi pa iz paščka izvleči celoten sklop z elektroniko in ga vtakniti v klasičen vhod USB v računalniku ali polnilniku.

Zapestnica Mpow.

Obe zapestnici ponujata prikaz ključnih informacij, ampak spet precej različno. Lenovo ima majhen enovrstični zaslon z modrim prikazom, s tipko na dotik pa se uporabnik sprehaja med ključnimi prikazi – datumom/uro, koraki, kalorijami, srčnim utripom in stanjem baterije. Mpow ponuja bel prikaz v več »nadstropjih«, ki ga je tudi mogoče obrniti pokončno ali ležeče. Zato lahko naenkrat prikaže uro, datum in napolnjenost baterije. Med ostalimi kategorijami pa je tu še prehojena razdalja (km). In krogec za tipko je narisan, medtem ko je pri prvi zgolj njen relief. Ampak ključna je razlika zunaj. V stanovanju z nobenih zaslončkom ni težav, na zunanji svetlobi, še posebej na soncu, pa si z zapestnico Lenovo ni mogoče prav nič pomagati, ker se prikaza ne vidi. Ne da bi se videl slabo ali bi pomagalo, če zapestnico malo zasenčiš z drugo roko, ne vidi se nič. Zato ker zaslon sveti kar skozi črno plastiko in mu to pobere veliko svetilnosti. Bele črke in številke, ki svetijo skozi neobarvan pravokotnik plastike pri Mpow so glede tega prijaznejše, reč je tako tudi med nošnjo zunaj uporabna kot ura, ne samo beležnica, ki sporoča podatke aplikaciji. Je pa treba biti previden, saj se plastika lahko hitro opraska, ni kakšnega odpornega stekla, kot ga poznamo pri urah.

Pri aplikaciji se začnejo podobnosti. Lenovo heatlthy in Mpow smart sta identični, samo ime je drugačno. Tudi postopek »parjenja« s telefonom se med modeloma ne razlikuje in je hiter. Je pa obseg tega, kar zapestnici zbirata in obdelujeta, dokaj skromen. Tu so osnovni podatki o korakih, razdalji, ocenjenih kalorijah, spanju in srčnem utripu. Tega zapestnici lahko samodejno merita na vsake toliko časa, a žal številk ne izpišeta na zaslonček, niti jih ni mogoče priklicati, treba je pokukati v aplikacijo (in v njej čakati na sinhroniziranje podatkov). In celo takrat, ko zapestnic ne nosim, ves čas poskušata izmeriti utrip, zato sem deležen veliko zelenega svetlikanja. Potem je na voljo še pogled za nazaj, po dnevih, in pa možnost spremljanja vadbe. Za kar pa mora biti zraven telefon, ker zapestnici nimata vgrajenega GPS-a.

Štetje je še posebej pri zapestnici Lenovo malo preoptimistično. Mpow zabeleži nekaj korakov manj, pri obeh pa je številka višja kot jo dajo precej dražje ure (Polar, Samsung, …) in tudi večina telefonov. Za srčni utrip prave referenčne primerjalne osnove nimam, verjetno pa so oboji podatki sami zase v redu, ker si lahko uporabnik ustvari vsaj približen vtis, kako je z njegovim gibanjem in naprezanjem. A seveda to ni nikakršna osnova za zdravniška razmišljanja. In težko je vedeti, kam vse gredo podatki iz aplikacije, ponudniki so le kitajska podjetja.

Velika prednost zapestnic pred urami je trajanje baterije, kar ti dve potrjujeta. Še posebej Mpow, verjetno zaradi fizično večje baterije, je res vzdržljiva. Treba jo je polniti nekako enkrat na teden, Lenovo pa na približno vsake štiri dni.

Vseeno nobene od teh napravic ne bi nosil namesto ure, take ali drugačne, ki je skoraj vedno na moji levi roki. Eno od njiju bi imel na desnem zapestju, če ne bi bilo tako koščeno, da me vsaka taka reč hitro začne motiti, ker se enostavno ne uleže lepo. Kdor nima težav, z Mpow D6 dobi enostaven in zadovoljiv nadomestek za fitbite in garmine. (S kodo GBAPR151 je v trgovini Gearbest trenutno na voljo za dobrih 13 evrov). Slednji so vendarle kakovostnejši, dajejo bolj izčrpne informacije in ponujajo boljšo integracijo z različnimi spletnimi storitvami. Pri obeh testiranih je z izvozom podatkov slabo. Še vedno alternativa ostaja Xiaomi Mi Band 2, ki prav tako ponuja več, se ji pa že malo pozna, da ni več najnovejša. Idealne izbire tako ni, vsaka od zapestnic ima svoje pomanjkljivosti ali pa stane preveč.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

 

Booking.com INT
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja