Canon G7X mark II: Fotoaparat, ki ga Sony noče izdelati
Matjaž Ropret 24. aprila 2017 ob 10:12

Aparati z enopalčnim tipalom so se uveljavili kot najboljši kompromis med velikostjo in kakovostjo. Tipalo ima približno štirikrat večjo površino od tistega v večini žepnikov (velikosti 1/2,3 palca) in boljših pametnih telefonih, a še vedno pol manjšo od sistema mikro 4/3, medtem kot velikost APS-C pomeni trikrat večjo površino. Toda oba omenjena sistema zahtevata tako večje aparate kot, še toliko bolj, večje objektive, da je zajete svetlobe dovolj. Posnetki pa so že z enopalčnim čipom lahko primerljivi z večjimi aparati, še posebej v slabši svetlobi in pri daljših goriščnicah pa so res opazno boljši kot pri običajnih žepnih aparatih. Canon je na to področje vstopil precej pozno, a nato kar hitro popolnil svoj nabor modelov, pa tudi našel niše, ki jih utemeljitev »superžepnikov« Sony in ostali posnemovalci ne pokrivajo.

Prvi G7X je bil pravzaprav neposredni konkurent Sonyjevemu RX100 II. Za fotografiranje je bil mogoče celo boljša izbira, zaostajal je pri videu. Ker pa je vmes Sony linijo RX100 premaknil v (pol)profesionalne vode, je G7X mark II ostal osamljen predstavnik žepnikov z velikim tipalom, zglednim razponom zuma in spodobnim naborom funkcionalnosti. Na spodnji strani cenovne lestvice ga ogrožajo starejši Sonyjevi modeli, na zgornji pa aparati, ki ponujajo še kaj več – daljši zum, naprednejše zmožnosti snemanja videa, itd Je torej Canonov adut dovolj dober, da odbije napade tako enih kot drugih?

Aparat vsekakor ponuja precej v dokaj majhnem ohišju. Objektiv ima razpon od 24 do 100 mm (preračunano) in ugodno maksimalno zaslonko med 1,8 in 2,8. Zaslon razume dotike in je vrtljiv, vpet spodaj, tako da ga je mogoče nagibati za 45 stopinj in obrniti povsem okrog za selfije. Tipk in kolesc sicer ni veliko, a je dobrodošlo nastavljanje pod- ali nadosvetlitve s koleščkom pod tistim za izbiro fotografskih načinov. Bliskavica je standardna izskočna, ki jo je mogoče povleči nazaj in jo uporabljati z odbojem. Na sprednji strani je nekaj oprijema, ki drugje (recimo pri Sonyju) ni povsem samoumeven, na zadnji strani pa tudi lepo odmerjena vdolbina za palec. In okrog objektiva je nastavljiv in ravno prav trd obroč. Pod sprožilcem pa malo rdeče obrobe za nekaj dodatnega ekskluzivističnega videza.

V glavnem, ergonomija je med boljšimi v tem razredu. Izdelava pa tudi. Kombinacija kovine in gumificirane plastike je dobro odmerjena, materiali so na nivoju, in nikjer ni videti kakšnih neprileganj, kot smo jo opazili pri pospravljeni bliskavici Panasonica TZ100. Poleg omenjenega kolesca bi si želel še kakšno funkcijsko tipko, ampak izbirniki so drugače pregledni. Klasični Canonovi, kdor jih je navajen, bo hitro našel vse nastavitve, kdor jih ni, pa tudi ne bo potreboval dolgo, preden se bo znašel. Čeprav bi si po vseh teh letih želel kakšne posodobitve. Skok v »hitre« nastavitve je na voljo tako v sredinski tipki kot s Q-jem na zaslonu. Malo nepriročna je prenizka postavitev tipke za snemanje videa, ki pa seveda deluje ne glede na trenutno izbrani način (PASM …).

Fotografsko ni presenečenj. G7X mk II zajema lepo spolirane fotografije in ima preverjene algoritme za zapisovanje v format jpeg. Kot vedno Canonove barve mejijo nekoliko na (pre)tople, ampak ljudem je to večinoma všeč. Žal se je začel tudi Canon zatekati k agresivnejšemu ostrenju robov in zmanjševanju šuma, zato so izdelki večinoma podobno »naravni« kot tisti, ki jih da od sebe konkurenca. Še vedno za moje oko prijetnejši od Panasonicovih ali Sonyjev, a razlike niso (več) velike. Iz surovega zapisa (raw) se da izvleči marsikaj. Ne toliko kot pri aparatih razreda APS-C, a vseeno je mogoče rešiti marsikateri detajl v črninah ali presvetljenost. Ni pa na ta način mogoče izdelati tako »zlikanih« fotografij, kot jih ustvarijo Canonovi algoritmi, šuma je občutno več. Zato bo verjetno za večino uporabnikov dovolj zajemanje v jpeg, četudi bo nekaj več črnin. Bodo pa fotografije izgledale »lepše«.

Večinoma je aparat hiter, tako pri ostrenju kot pri delovanju, čeprav ga kateri od konkurentov iz iste cenovne skupine v prvem tudi prekaša. Izostritev se da sicer hitro in enostavno popraviti z dotikom prave točke na zaslonu. Rafalni posnetki se mi ne zdijo lastnost, ki bi jo morali žepniki nujno dobro obvladati, je pa tudi v tem mali Canon kar na nivoju. Ne najboljši, a še zdaleč ne najslabši.

Video je tisto področje, kjer Canonov malček nekoliko zaostane za drugimi. Pa ne zato, ker tu ne bi bil dober. Nasprotno. V tistem, kar zna, je odličen. Posnetki so kakovostni in še posebej mi je všeč izjemno tekoče, zvezno, necukajoče spreminjanje goriščnice (zumiranje) med snemanjem. To bi bil lahko sijajen mali videostroj, če bi le omogočal še kaj več od polne visoke razločljivosti pri 50 sličicah na sekundo. Pričakoval bi vsaj 4K, mogoče tudi možnost »hitrejšega« videa HD za počasne posnetke, pa tudi več izbire kodekov in načinov snemanja.

Nasploh je to aparat, ki ostaja v klasičnih fotografskih okvirih. Različnih »scen« in vsega, kar je povezano s fotografijo, je res veliko in delujejo brezhibno. Kar pa izhaja iz videa, še posebej sveta 4K in kjer blesti denimo Panasonic, je Canonu povsem tuje. Vsi tovrstni triki so nekaj, česar še niso jemali. Upam, da bodo za mark III. Začuda pa so dokaj dobro sestavili povezljivost s telefoni in računalniki. Čeprav definitivno bolje deluje s prvimi, pri drugih sem imel težave, še najlažje sem fotografije prenašal na omrežni disk.

Verjetno je do zdaj že jasno, v kater osmer gre tale opis. G7X mark II je izvrsten fotoaparat za marsikatero priložnost, dovolj majhen, da gre lahko vedno zraven, in dovolj dober, da nisem pogrešal ničesar boljšega. Bil bi tudi fantastična videokamera, če bi le obvladal vsaj še 4K in kakšen dodaten videografski trik. S tem bi bil tudi dostojen naslednik RX100 II za množice, ki ga Sony noče izdelati. Komur torej 4K in z njim povezane zanimivosti niso pomembne, bo s tem Canonom dobil res uporaben in kakovosten mali fotoaparat. Vsi ostali pa se moramo ozreti kam drugam.

Oglej si še fotografije v polni ločljivosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja