Avtomatizacija balkonskih žaluzij za samo 15 evrov!
Marjan Kodelja 14. maja 2018 ob 05:07

Za majhen denar smo našli, namestiti in nastavili v internet povezano »stikalo«, ki je rešilo konkretno in perečo težavo.

Kljub temu, da so bile žaluzije elektrificirane (stikalo na steni), pa jih lastnik ni mogel od daleč spustiti ali dvigniti. Bal se je, da bi jih nenadni močnejši veter v koridorju stanovanjske soseske lahko uničil in ker tedaj nikogar ne bi bilo doma, tega ne bi mogel preprečiti. Omenimo, da ima elektromotor zaščito, kar pomeni, da se izključi, ko so žaluzije v enem od dveh končnih stanj (popolnoma dvignjene ali spuščene). Prav tako lastnik v bližnji prihodnosti ne namerava avtomatizirati še kakšne druge naprave v stanovanju. Oboje je v veliki meri poenostavilo iskanje rešitve.

Označevanje povezanega in do določene mere avtomatiziranega doma kot “pametnega” (ang. smart) nima zveze z resničnostjo, se pa bolje sliši v reklamne namene.

Pristopov je sicer veliko. Lahko bi posegli po uveljavljenih rešitvah pametnega doma ali pa po načelih samogradnje – kartični računalnik, prostokodni programi, stikalo. V obeh primerih bi to pomenili več kot sto evrov stroškov, veliko dela ter porabljenega časa, imeli pa bi sistem, ki bi bil sicer odprt za nadgradnje, vendar za določeno nalogo občutno predimenzioniran. Potrebovali smo nekaj drugega. »Napravo«, ki deluje kot dvojno stikalo, vhodni tok preusmeri ne eno od dveh izhodnih linij, jo je mogoče priključiti na domače brezžično omrežje Wi-Fi in upravljati prek aplikacije za pametni telefon.

Nekaj minut brskanja po spletnih trgovinah in primerna naprava je kar sama padla ven – Sonoff Dual 2 Channel Wifi Smart Switch. Brez nadaljnjega smo stikalo naročili in kajpada počakali tiste slabe tri tedne, da je prispelo s Kitajske. Ker smo vedeli, kaj točno želimo in kaj bi nam lahko pomagalo, nismo iskali napotkov, kako je nekdo na ta način že avtomatiziral žaluzije, temveč smo iskali napravo, ki bi med drugim tudi to lahko storila. Pa čeprav so jo morda izdelali za druge namene. Kasneje pa se je celo izkazalo, da so jo nekateri uporabili za popolnoma enak namen. Preverili pa smo, da deluje v našem omrežju in tisti najbolj pomembno, da ni predraga. Slabih 15 evrov z vsemi stroški pa je zelo ugodno.

Namestitev tudi ni zahtevala veliko časa in truda. »Stikalo« smo preprosto povezali vzporedno z obstoječim stenskim stikalom, le postavili smo ga na drugo stran zidu, za vsak primer, da bo sprejem signala brezžičnega omrežja čim manj moten. Aplikacijo smo prenesli s tržnice in jo zagnali. Kot običajno je treba najprej ustvariti račun in ta postopek je bil po nekem čudežu celo v slovenskem jeziku. Na žalost, saj je potem preklopila v nam neznan jezik in smo imeli kar nekaj težav, da smo jo prepričali, naj že govori Angleško. Priklop stikala v brezžično omrežje izvedemo prek aplikacije in je preprosto ter hitro. Pritisk na gumb, da začne modra lučka na stikalu utripati, zagon iskanja naprav v aplikacije ter vpis gesla za domače omrežja. Potem pač dobimo na zaslonu dve ikoni – ilustracije stikala, eno za dvig in drugo za spust, paziti moramo le, da ju po določenem času izključimo – drugače bi lahko imeli težave, če bi nekdo drug želel doma upravljati žaluzijo s stenskim stikalom.

Dobili smo celo več, kot smo pričakovali. Aplikacija ima tudi možnost pisanja scenarijev za avtomatizacijo. Na primer, ob osmih zjutraj spusti žaluzije, ob enih, ko sonce ne sije več na balkon, pa jih dvigni. Možno pa je tudi povezati še kakšno napravo, na primer merilnik vetra ter posredno dodati še več možnosti avtomatizacije. A v konkretnem primeru to niti ni bilo potrebno.

Ni važno koliko naprav imamo povezanih, avtomatiziranih ter dostopnih od povsod in kako zmogljiv oziroma drag je sistem pametnega doma, če nič od tega ne reši vsaj ene težave.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
3 komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja