Asus UX360: Zmes klasičnega in modernega
Matjaž Ropret 27. aprila 2017 ob 08:00

Izbira je vedno dobrodošla. Zato nimam nič proti, če drugi proizvajalci povzemajo koncept, ki ga je z Yogo začel Lenovo. Preizkusil sem že HP-jev cenejši Pavilion x360, zdaj pa je na vrsti še Asusov UX360, prav tako vrtljiv prenosnik, ki se spogleduje z malo višjo modo, saj je kovinski in bolj svetleč. Koliko pa je tudi dober?

Na zunaj Asusov prenosnik, ki se mu zaslon obrne povsem naokrog, izgleda elegantno. Tudi težak ni, materiali pa dajejo dober občutek. Odprt deluje nekoliko manj moderno, krivine in robovi okrog zaslona so taki, kot smo jih bili navajeni pred leti. Tudi rahla pogreznjenost ekrana mi ne ugaja najbolj. Marsikateri novejši model (Dell XPS, Lenovo Yoga 720, če omenim samo dva) ima precej manj odvečnega sala okrog ekrana in je oblikovan bolj lično, v skladu s sodobnimi smernicami. Ampak to ni kakšna huda kritika, samo malce večji je ta računalnik, kot bi mogoče lahko bil. Tečaji za obračanje zaslona so lepo integrirani, skriti pa zaradi vpadljive barve ravno niso. Svojo nalogo opravljajo brezhibno, tudi dovolj vzdržljivosti bi jim pripisal.

Uporabnost vrtenja je enaka kot pri drugih podobnih prenosnikih. Še največkrat jih postavim tako, da si približam zaslon in je tipkovnica obrnjena nazaj. Ta se takrat samodejno izključi in Asus je ob strani pustil tipko za nastavljanje glasnosti, kar zelo cenim. Druge načine, recimo »šotorskega«, ko je računalnik postavljen v obliki šotora oz. črke A, uporabljam zelo redko. Zaslon na dotik se mi še vedno zdi dobrodošel, saj se marsikatero izbiro da potrditi hitreje in tudi za premikanje po vsebini je fin. Le malo se treba navaditi, da ne reagira na tako nežne dotike kot zasloni telefonov. A vendar, vrtljivost bi lažje pogrešal kot dotikanje ekrana.

Še posebej, če ima prenosnik tako občutljivo sledilno ploščico, kot je v tem. Sicer je dovolj velika in razume vse več prstne gibe in dotike, ampak res prepogosto reagira, ko ne bi smela. Lahko sem se samo želel pokimati po spletni strani navzgor ali navzdol, pa je računalnik kar odprl povezavo, ki sem jo naključno srečal. Ali v urejevalniku besedil povečal pogled. Ali skočil v kakšen drug program. Tega je bilo med testiranjem vse preveč in res toplo priporočam miško.

Tudi tipkovnica mi ni najbolj pri srcu, čeprav se je, za razliko od sledilne ploščice, da navaditi. Tipke so nekoliko preplitke in dajejo premalo povratnega odziva, zato sem med resnejšim ustvarjanjem besedil kar pogosto izpuščal črke. Kot rečeno, z vajo se da to zmanjšati, povsem odpraviti pa težko. Za resne tipkarske naloge je najbolje izbrati kakšen drug model. Je pa tipkovnica osvetljena, a nekoliko neenakomerno.

Zmogljivostno je reč nekje tam, kjer bi jo tudi pričakoval. Core i5-6200U je povsem dovolj za večino vsakdanjih opravil, se pa seveda pozna, da mu določene naloge predstavljajo večje obremenitve. Želel bi si procesorja zadnje generacije (i5-7200U), ki ga Asus že vgrajuje, a te izvedbe v Sloveniji še ne prodajajo. Prinaša namreč nekaj boljšo energijsko učinkovitost in naprednejše dekodiranje videa. Prav izboljšana poraba baterije bi prav prišla, ker od tri do štiri ure avtonomije ni ravno vrhunski rezultat. In varčnejši procesor bi mogoče lahko pomenil tudi manj dela za ventilator, ki se vrti praktično neprestano. Verjetno tudi zato, ker so snovalci ubrali podoben pristop kot HP-jevi pri režah za odvod zraka. Poleg ob strani so jih namestili na spodnjo stran in to seveda pomeni slabši pretok in zato več dela za hladilni sistem.

Zaslon je zagotovo eden boljših in lepših delov tega prenosnika. Je živahen in barvit, vidni koti so odlični. Polna visoka ločljivost je ravna prava za 13,3 palce diagonale, da se ni treba zatekati k povečevanju besedila in drugih elementov v Oknih. Želel bi si še malo več dinamičnega razpona, saj je črnin občasno nekoliko preveč, pa mogoče tudi manjše odsevnosti. A po drugi strani matirani zasloni niso tako lepi, barve so bolj pridušene.

Nabor priključkov v tem prenosniku je soliden, ne pa izjemen. Na voljo sta dva standardna USB-ja in en novi USB-C, ki pa ni uporaben tudi za polnjenje. Za to nalogo je še vedno prisoten proizvajalčev lastni priključek. Potem so tudi še HDMI, izhod za slušalke in (hvalabogu) čitalnik pomnilniških kartic.

Kot alternativa Asusov UX360 ni napačen. Dovolj kakovostno stilsko izdelan, dovolj lahek, dovolj zmogljiv, z dovolj dobrim zaslonom. Vseeno pa bi želel procesorja zadnje generacije in za 150 evrov nižjo ceno. Za tisočaka (v kakšni akciji se ga da dobiti za le malenkost več) bi bil preklopen prenosnik z 256 GB diska SSD odlična kupčija. Tako pa že pogleduje proti razredu višje, kjer nastopajo res tanki in seksi izdelki s še kakšno dodatno lastnostjo (višja ločljivost, biometrična zaščita, USB-C s protokolom Thunderbolt 3, …), ki je tale srednjerazrednež ne premore.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja