Asistenčni sistemi so me reševali v kolonah in temi
Matjaž Ropret 28. septembra 2016 ob 20:52

Uporabnost radarskega tempomata ni sporna, četudi njegovi dovršenosti še kaj manjka. In tudi ostali vozniški pomočniki so lahko zelo koristni. Kar se mi je zelo dobro pokazalo v praksi na poteh na septembrske sejme.

Še posebej vožnja v Köln na Photokino in tudi vračanje od tam je bilo pravi testni poligon za vse tovrstne asistence. Kolone, zastoji, neprestana dela na cesti in zožanja, mestne gneče in hitra vožnja v mraku in temi, vse to se je izmenjevalo na skoraj dva tisoč kilometrih, podobno pa je bilo že prej na skoraj enako dolgi poti na Ifo v Berlinu, pa tudi na krajših vožnjam sem lahko izkusil, kdaj radarski tempomat, samodejno zaviranje in ohranjanje smeri pridejo zelo prav. Pogosto so mi bistveno olajšali vožnjo, nekajkrat pa so me dobesedno reševali, saj bi bila brez njih verjetnost, da bi se kam zaletel, veliko večja. Tudi testni avto, Volkswagnov Tiguan z vgrajeno vso asistenčno opremo, ki je na voljo, se je med potovanjem, občasno kar cijazenjem na Photokino precej izkazal.

Radarski tempomat v novejših volkswagnih (pa tudi seatih in škodah, itak vsi uporabljajo isto tehnologijo) je po mojih izkušnjah eden boljših. Pospešuje in zavira dovolj mehko, pri najkrajši nastavitvi razdalje dejansko vozi skoraj tako blizu, kot bi vozil brez njega, ne zmedeta ga niti tema niti močan dež, občasno se mi zazdelo, da je celo premogel malenkost predvidevanja. Da je pospeševal že, ko se je avto spredaj šele umikal na drugi pas, ali da je zaviral, ko se je nova ovira šele prikazovala z desne. Je pa kdaj tudi zamujal ali pretiraval. Enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je pospešil prehitro, in sem moral intervenirati, drugače bi prišel nevarno blizu onemu spredaj, ki je zavijal nazaj na vozni pas. Predvsem pa je imel težave pri silovitih manevrih. Ko je bilo treba na hitro precej zmanjšati hitrost, denimo s 140 na 100 ali manj, je to hotel opraviti do konca, čeprav sem se mogoče vmes že spravil na levi pas, kjer ni bilo več ovire. Zato sem moral poseči s pedalom za plin.

Samodejno prilagajanje, ustavljanje in speljevanje

Ampak najbolj dragocen je bil ta tempomat v navezi s samodejnim zaviranjem (v sili) v zastojih in kolonah. Marsikateri tovrstni sistem pri manjših hitrostih ne deluje (tipično pod 40 km/h, določeni tudi nočejo višje od 140 km/h), Volkswagnov (Boschev?) s tem nima težav. Znal je avto popolnoma ustaviti in potem speljati, če se je kolona hitro spet premaknila. Če se ni, sem moral sam pohoditi pedal, ampak tempomat je bil še vedno aktiven in pripravljen na nadaljnjo akcijo. Ker je testni tiguan imel samodejni menjalnik, mi več kolonah skoraj ni bilo treba početi ničesar. Tudi skozi München in še kje sem se pripeljal samo s tem, da sem držal volan.

nemskekolone2Pa še tega skoraj ne bi bilo treba. Asistenca za držanje smeri v tem avtu dejansko zavija. Presenetljivo dobro. Proizvajalci sicer vgrajujejo dve vrsti pomočnikov, ki jih z angleškim izrazom označujejo lane assist. Pri enem se samo zatrese volan in skozi zvočnike pride nekakšno brenčanje, ko voznik prevozi črto, ne da bi prej nakazal spremembo s smernikom. Pri drugem pa se takrat narahlo obrne še volan, kar naj bi preprečilo, da bi avto sploh prepeljal črto. Volkswagnovemu sistemu, ki je te, druge sorte, je mogoče nastaviti še dodatno možnost, da avto drži točno na sredini pasu. To je že malo pretirano, saj potem volan stalno malo popravlja, ampak tista osnovna funkcionalnost dejansko ni napačna. Če marsikateri drug tak sistem avto samo odbija o črte, so pri tem popravki volana veliko bolj subtilni in si počasi sledijo, kar pomeni, da avto sam zvozi ovinek, šoferju sploh ni treba obračati volana. Preizkušeno to deluje pri nižjih in celo pri višjih hitrostih. Ovinek ne sme biti preoster, seveda, pa tudi sistem hitro opozori, da je treba držati volan trdno v rokah. Ampak z lahnim prijemom lahko voznik skoraj vse prepusti vgrajeni pomoči. Samo na cesto mora gledati, da lahko hitro poseže, če se zgodi še kaj nepredvidenega.

Celoten paket je najbolj dragocen ravni v avtocestni gneči. Naj bo takrat, ko gre počasi ali ko gre hitro. V prvem primeru ni treba ves čas s plina na zavoro in obratno, vse se da prepustiti »asistentu«. Ko gre 150 ali več, še posebej v temi, pa se mi zdi bolj varno, če še tipala in radarji spremljajo, kaj se dogaja spredaj in ustrezno reagirajo, zraven pa še preprečujejo kakšen neželen izlet na levo ali desno. Na podeželjskih cestah ali na bolj praznih avtocestah so pač ti pomočniki dokaj nekoristni.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja