Android na televizorju mi nič kaj ne pomaga
Matjaž Ropret 6. februarja 2017 ob 18:00

Pri televizorjih ni nič drugače, kot pri ostali zabavni in domači tehniki. Dobiti morajo “pamet”. Pravzaprav so je bili deležni že precej prej kot marsikatera druga naprava. Ampak prvih nekaj let smo pogosto pisali o tem, da pametnih funkcionalnosti in aplikacij nihče ne uporablja. Če kaj, so se kupci naučili prikazovati svoje fotografije in videe s telefonov in računalnikov. Uporabnost pameti naj bi končno povečali prilagojeni operacijski sistemi s pametnih telefonov in do določene mere so jo res. Vseeno pa še posebej Android ni izpolnil svojega potenciala, kot še pri marsikateri presaditvi s telefona v druge naprave. Nekako podobno kot Okna, ki se nikjer drugje kot na računalnikih niso ravno izkazala.

Zakaj proizvajalci jemljejo Android za osnovo vse večjega števila naprav, ni težko ugotoviti. Sistem je zastonj, prilagojen za precej širok nabor sistemskih čipov, uporabiti je mogoče znane in preizkušene komponente, ni se treba ukvarjati s pisanjem operacijskega sistema in vsaj v teoriji so na voljo številne aplikacije. Ampak prav pri teh televizijski robotek zaenkrat pogrne na vsej črti.

Zmotno je prepričanje, da so na TV-ju dostopne vse aplikacije, ki so na telefonih. V trgovini Play so namreč vidne samo tiste, ki so ustrezno prilagojene. Ne samo za televizijski Android, ampak za specifičen televizijski Android. Za Philips, Sony, … Televizorji imajo različne strojne osnove, različno količino (pred)pomnilnika, različne načine upravljanja (“daljince”), itd Zato je na nekatere mogoče namestiti HBO go, na druge pa ne. In tudi aplikacije, ki jih uporabnik namesti sam, iz datotek apk, ne delujejo nujno pravilno, če se sploh zaženejo. Pogosto je težava v upravljanju, saj aplikacija pričakuje dotike zaslona, daljinskega upravljalnika ali igralnega ploščka pa ne upošteva. Take aplikacije se tudi pogosto ne “namestijo” na domači zaslon, ampak jih je treba vsakič znova iskati v nastavitvah.

Trgovina Play je na televizorju precej siromašna.

Osebno imam od Androida na televizorju korist samo zaradi treh ali štirih vidikov. Aplikacija Youtube je boljša kot na drugih platformah (logično, ker je jasno, za katere platforme se Google najbolj trudi). Brez dodatnih naprav je mogoče gledati filme, sposojene ali kupljene v trgovini Google Play. Netflix in NBA delujeta dobro, pa tudi Voyo, vendar me tam vsebine ne pritegnejo. In privzeto imam na voljo protokol chromecast, kar pomeni, da lahko vsebino iz določenih aplikacij na telefonu prepustim v predvajanje večjemu zaslonu (čeprav ne v ravno najboljši kvaliteti). Ironija je, da so to večinoma iste aplikacije, ki jih lahko namestim tudi na TV. Tiste, ki na televizorju manjkajo, tudi “kromkastanja” večinoma ne omogočajo.

Pričakoval bi, da bi bile na androidnem televizorju vsaj aplikacije, ki imajo neposredno ali vsaj posredno povezavo s “televizijskimi” vsebinami. Se pravi vse storitve pretočnega videa (Amazon Prime Video, HBO go, Netflix, Pickbox, Voyo, …), mobilne televizije domačih operaterjev (d3go, mobia tv, tv2go, tvin) in podobne video-storitve (NBA, RTV 4D, Simobil Now, …). Pa so od naštetih samo NBA, Netflix in Voyo. In potem si je treba pomagati na druge načine. Z Xboxom, priključevanjem računalnika in še česa. Ali nameščanjem Kodija in zatekanjem v piratstvo, kot mi boste sigurno spet sugerirali mnogi. Ampak to ni rešitev. Je pa spet dober pokazatelj, kako »v riti« je vse skupaj. Nazadnje je še najbolje preprosto odmisliti te aplikacije na velikem zaslonu in v njih uživati samo na malem, telefonskem ali tabličnem.

Ob tem pa Android ne ponuja kakšne resne prednosti niti v uporabniškem vmesniku niti v hitrosti ali zanesljivosti delovanja. Ta je kvečjemu še slabša, saj se sistem vsake toliko časa zagotovo “ustavi” (po domače sesuje) in o tem gledalca prijazno obvesti z napisom čez sliko, po možnosti ravno takrat, ko se dogaja kaj razburljivega. Če bi zadeva vsaj prinesla novo igričarsko razsežnost uporabnikom brez konzol. Pa je tudi ne. Ne rečem, nekatere igre so čisto zabavne, ampak večina jih je še bolj zabavnih na telefonu, za katerega so v osnovi tudi spisane. Vse konkretnejše igre, tako glede grafične podobe (strojna zasnova androidnih televizorjev je tako ali tako precej skromna) kot zgodbe, pa so še vedno doba na konzolah. In ko k vsemu skupaj prištejem še počasno nadgrajevanje – modeli Philips so denimo nedavno dobili nadgradnjo z Androida 5.0 na 6.0 – in niti ne tako znanstvenofantastične scenarije z zlorabo osebnih podatkov, ki jih televizorji nedvomno zbirajo in pošiljajo naprej, je situacija zaokrožena. V prihodnje pričakujem več truda od vseh vpletenih, da dokažejo smiselnost Androida na TV-ju. Ampak še na tablicah ga niso povsem osmislili po vseh teh letih, tako da prav velikih upov ne gojim.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja