45, dam 30, zmeniva se za 35
Marjan Kodelja 18. maja 2016 ob 10:57

Resnični obseg izreka »kupim, dodam, prodam« spoznaš, ko obiščeš meko vsakega tehnološkega mojstrovalca, kitajski market s komponentami.

Je pravi rudnik vsega mogoče, s tem pa mislim res vsega, od najmanjšega upora, do računalnika, ki ga sestavijo pred očmi kupca in profesionalnih strežniških omar. Ni, da ni. Večinoma brez listkov s cenami. Vprašaš, koliko in prodajalec ti vrne vprašanje. Koliko? Stvari se prodajajo na kilograme.

V Shenzhenu sem obiskal takšen market. Ogromna zgradba z desetimi nadstropji, v njih pa na desetine nekaj kvadratnih metrov velikih prodajnih kotičkov. Vsak je za nekaj specializiran. V spodnjem nadstropju so električne komponente in kabli. Kupi kablov. Če nobeden ni pravi, kar je prava redkost, ti ga naredijo pred očmi. Le trenutek je treba počakati. V srednjih vse od polnilnikov, kartic, diskov, dronov,…Više se vzpenjaš, bolj kompleksne so stvari, tam najdeš na primer prenosnike znanih znamk, pa še njihove cenene kopije. Cene so že tako nižje kot pri nas, pa še barantati se da.

Takšno kupovanje sicer ni za vsakega, prodajalci prav radi kupca okoli prenesejo, če ne veste, koliko je kaj vredno oziroma kaj sploh kupujete. Je pa obisk posebno doživetje, stvari tam notri pa toliko, da bi se lahko vračal teden dni in vsak dan kaj novega odkril. Kot carigrajski bazar, le da je roba druga.

Že pred leti sem sklenil pakt. Če bom imel možnost potovanja na Kitajsko, bom tam nekaj kupil. Ni važno kar, samo da poskusim. Edino, kar mi je tam padlo na misel, je bila nadzorna zunanja kamera. Čim manjša, čim cenejša. Ker se mi je mudilo, je vse skupaj potekalo hitro in brez večjega premisleka. »Dober dan, rabim kamero, imate kakšno«. Prijazno dekletce mi je vse razkazala, odločil sem se za eno, pri tem pa pozabil preveriti, kakšen je sploh njen vidni kot. Stavite lahko, da ni bil najboljši, a po toči je prepozno zvoniti. Zadostoval pa bo. Šele doma sem kamero natančno pregledal in preveril, če dela. Tam je, saj jo je priklopila na telefon. Delovala je tudi doma, le en vijak, ki drži zaščitno steklo pred objektivom, je manjkal. Nič hudega, imam jih celo škatlo. Videli pa bomo, ali bo kamera tudi zdržala več let nameščena na fasado hiše izpostavljena naravnim vplivom. Videti je dovolj kakovostno, a pri ceneni kitajski robi, nikoli ne veš.

Najbolj zanimivo pa je bilo dogovarjanje. »Ok, to bom kupil. Koliko?«. Me pogleda in vrne vprašanje. »Koliko kosov?« »Enega«. Prekinem jo, ko govori o lokalni valuti. »V dolarjih«. »45«. »Nimam toliko, dam 30«. »To je premalo, daj 40«. »Sorry, več kot 35 jih nimam pri sebi«. »Naj bo«. Ko ji naštejem dolarje, tri bankovce po deset in enega po pot, čudno pogleda. »So to res dolarji. Nikoli nisem videla. Imaš stotak, tega poznam«. »Ne nimam, sem rekel, da nima več denarja«. »Pa so to res dolarji?«. Deset minut je trajalo, da je denar končno sprejela, napisala račun in izpolnila garancijsko izjavo ter dodala vizitko. »Če bo kaj narobe ali če jih hočeš še, me pokliči.« Ja, seveda bom, ker je Slovenija streljaj od njene stojnice v trgovini.

Drugače pa ima kamera vse, kar sem pričakoval. Možnost priklopa na fiksno ali wi-fi omrežje, hd ločljivost, ir svetila za nočni vid ter aplikacijo, ki pa je ni na Googlovi tržnici. Par minut in stvar deluje. Je pa nisem mislil uporabiti na tak način. Trenutno namreč še razmišljam, kam naj jo sploh montiram.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja